ČLOVEK IN NJEGOVA JEČA

Vojne je bilo konec, za njo pa so med drugim ostali razrušeni, uničeni zidovi. Kot še marsikoga sta me smrt in razdejanje osvobodila vsega. Prvič po dolgih letih sem ostal brez opornih točk, brez obveznosti, brez pogojenosti.

Že čez nekaj dni me je začela dušiti neznosna svoboda. Nisem vedel, kaj bi z njo.

Zdaj, ko bi končno lahko šel, kamor bi hotel, nisem šel nikamor.

Ljudje so bili na splošno zelo prijazni do mene; mogoče sem jim bil všeč, zaradi svojega obnašanja ali česa drugega. Kljub temu pa nisem sprejel nobenega vabila. Bal sem se, da bi mi okrnilo svobodo, zato se nisem hotel z nikomer dogovoriti za srečanje.

Lahko sem se prosto gibal. Lahko sem počel, kar se mi je zljubilo.

Mogoče ravno zato nisem počel ničesar. Med odprtimi hišami in zaposlenimi ljudmi sem se počutil izgubljenega. Dolgi dnevi so se mi zdeli strašna ječa svobode.

Razžirala me je naveličanost. Moja jutra so se začenjala zelo pozno. Navadno sem šel ven z namenom, da bi obiskal kakega prijatelja, toda na poti tja sem se vedno premislil, obstal in podvomil o pomenu ali smiselnosti obiska. Predvsem pa me je vznemirjalo predvidevanje, kaj bi sledilo.

Odpravil sem se v določeno smer, prepričan, da me tam nekaj čaka, potem pa sem se nenadoma znašel na vogalu kake ulice, obupan nad vsem, naveličan vsega in zamorjen od svobode odločanja in premnogih možnosti, ki so se mi ponujale.

Tako se je zmračilo, ne da bi odprl kako knjigo ali vzel v roke violino. Hotel sem kaj hoteti. Hotel sem, da bi mi bilo kaj mar. Ampak ničesar v življenju nisem preveč ljubil ali dovolj sovražil.

Potem pa sem se lepega dne, ko sem že mislil, da zame ni drugega izhoda od smrti, sklenil zapreti v svojo ječo. V njej bi mi odleglo pri srcu, kot se je že večkrat zgodilo.

Odprl sem skrivno omaro, ki sem jo vedno zaklepal, vzel ključ in se odpravil v ječo. Moja ječa je bila sredi ene najživahnejših ulic v mestu, na vratih pa je visel napis:

ZASEBNA JEČA, VSTOP PREPOVEDAN

Mimoidoči se niso zmenili zanj, ker so podobni napisi viseli na številnih vratih po mestu.

Ključ je zaškrtal v ključavnici in vrata so se odprla s škripanjem, ki sem ga dobro poznal. Vstopil sem, ne da bi se oziral, in brž zaprl vrata za seboj. Kakor hitro sem prestopil prag, me je prevzela spokojnost, moj korak, ki je bil dotlej obotavljiv, pa je postal trden in samozavesten.

Takoj sem prepoznal svojo staro dobro ječo. Prepoznal sem hladne, belo ometane zidove, večno zaprašeno mizo, liste papirja, violino, ošiljen svinčnik, ki je čakal name, okno, ki je gledalo na ulico, in udobno zofo.

Stopil sem k oknu in se z rokami, drhtečimi od sreče, oklenil železnih rešetk; trenutek pozneje sem vzel ključ in ga vrgel skozi okno na pločnik. Sedel sem k mizi. Vedel sem, da mi v življenju še nekaj manjka: urnik. Vzel sem list papirja in zapisal:

URNIK

  • vstajanje ob 6.00;
  • osebna higiena, telovadba, čiščenje zob, zajtrk, glasba (od 6.00 do 10.30);
  • gledanje skozi okno (od 11.00 do 13.00);
  • kosilo, negibno ležanje, gibanje in tuljenje, kremženje pred ogledalom, študij, gledanje skozi okno, pisanje pisem sebi, večerja, branje pisem, razmišljanje o zunanjem svetu, molitev in osebna higiena (od 13.00 do 22.00);
  • spanje ob 22.30.

Potem sem list prilepil na zid. Moje dneve je napolnila gotovost; urnika sem se držal čudovito dosledno. Bil sem prepričan, da doživljam občutek polnosti, ki navdaja zaposlenega človeka.

Kljub veličastnemu zadoščenju prvih dni in udomačenosti v ječi pozabe pa sem nenadoma začel pogrešati svet za rešetkami na mojem oknu. Opazil sem, da malo jem, da me je violina nehala zanimati in da me čedalje bolj zaposlujejo misli na zunanji svet in gledanje skozi okno.

Priznati moram, da sem se začel goljufati. Med telovadbo si nisem mogel kaj, da ne bi mimogrede pogledoval proti oknu. Po dveh mesecih sem začel vstajati bolj zgodaj in preskočil zajtrk, da sem lahko dlje gledal skozi okno.

Začel me je mučiti grozen občutek izkoreninjenosti, še veliko hujši kot prej. Spoznal sem, da zunaj, za mojim oknom, vrvi življenje, jaz pa čepim v samici, odrezan od sveta, med štirimi stenami, ki sem jih večinoma postavil z lastnimi rokami.

Kako težko sem se soočil z resnico!

Hotel sem se vrniti k vsemu tistemu, kar sem bil zavrgel, v življenje, med ljudi. Hotel sem ven. Prisežem, res sem hotel. Ampak spomnil sem se, da je ključ zunaj, daleč od dosega moje roke; še vedno je ležal na pločniku.

 

Pomislil sem, da bi pravzaprav zadoščalo, da bi enega od mimoidočih prosil, naj mi ga poda, pa bi se znova znašel med ljudmi. Najprej sem prosil potiho, potem na glas, nazadnje pa na vse grlo, a se nihče ni zmenil za moje prošnje. Ljudje so hiteli mimo, kot da me ne vidijo, kot da ne bi vedeli, da je moja svoboda v njihovih rokah. Še nikoli nisem tako trpel. Moja ječa, nekdaj idealno zavetje, me je odrezala od sveta.

Nenadoma sem levo od okna zaslišal neenakomerne korake. Počasi je prišla mimo neka starka in obstala prav ob ključu moje ječe. Moji čuti so bili napeti, kot da me bo vsak čas razneslo. Prav gotovo je videla ključ. Sledil sem njenemu pogledu … Samo da ga ne pobere in izgine za vedno, sem pomislil.

“Ej, vi! Ta ključ je moj!” sem zavpil. “Če mi odklenete, vam podarim ta prostor. Me slišite?”

A me ni slišala.

Kot sem se zbal, je počasi segla po ključu. Še preden ga je utegnila prijeti, pa se je spotaknila, padla in se pri tem udarila v glavo.

“Na pomoč!” je zavpila. “Ne morem vstati.”

Nihče ji ni prišel pomagat. Ulica je bila prazna.

“Na pomoč!” je prosila s tresočim glasom.

Samo jaz bi ji lahko pomagal. Nisem se mogel premagati. Stekel sem k vratom, in čeprav sem vedel, da proti ključavnici ne morem nič, sem se z vso težo zaletel vanja. Še preden sem se dobro ovedel, sem obležal na cesti.

Vrata sploh niso bila zaklenjena!

Nikoli jih nisem poskusil odpreti. Samo druge, zunaj, sem prosil za pomoč.

Ob starkinih stokih in vzdihih sem se zdramil iz svojih misli. Stopil sem k njej, ji pomagal na noge, jo posedel na stopnice ječe in ji brž prinesel kozarec vode. Kakor hitro sem povezal njene rane, si je starka opomogla, mi hvaležno poljubila roke in odšla.

Ulica je oživela. Mimo so drveli avtomobili in trobili. Nekoga sem pozdravil, on pa mi je stisnil roko. Nekateri ljudje so me opazili in se mi nasmehnili.

Strgal sem napis z vrat zapora in ga zamenjal z oglasom, v katerem je pisalo: LOKAL DAJEM V NAJEM ZA LEKARNO

Samo za trenutek sem postal in se potem odpravil naprej. Nenadoma sem se spomnil, da od znotraj ni mogoče zakleniti, in to mi je odprlo oči še za marsikoga drugega. Vrata moje ječe so se odprla šele, ko sem bil pripravljen dati, kar je drug človek potreboval od mene; če sem samo vpil, kaj potrebujem, so ostala zaprta.

Ječa mi je zagradila um, ker sem se zaprl izključno zaradi lastnih potreb. Ječa je bila ograda, ki me je odrezala od sveta, ko sem mislil, da nimam česa ponuditi.

Pospešil sem korak. Imel sem opravke.

Tako odzvanja ena izmed zgodb v knjigi Ti povem še eno zgodbo?, ki jo je napisal argentinec Jorge Bucay. Svetovno znan psihoterapevt zdravi z zgodbami, njegova metoda je namreč ob vsakem zaključku srečanja vključevala pripovedovanje zgodbe. Te so njegovi pacienti začeli zapisovati, jih zbrali in ga nagovorili, naj jih objavi.

“Saj veš, da po mojem obstaja pravšnja zgodba za vsakega človeka, v vsakem trenutku njegovega življenja.”

Pravi citat na zadnji strani knjige, ki me je spomnil na prebijanje iz lastne ječe, česar sem se lotila s pisanjem svoje zgodbe, potem pa po vseh osebnih vojnah, ‘razrušenih in podrtih zidovih, smrti in razdejanju’ pred nekaj meseci naletela na ‘ječo svobode’. 🙂 No, da se ne vrnem v ‘ječo pozabe’, svetu ponujam roman Vlak za nebesa na Zemlji. Ta slika zgodbo mlade diplomantke, ki išče svoj kotiček pod soncem. Več o njem tukaj.

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)