DIE WELLE – tudi naši šolarji želijo biti del nečesa večjega

 Film o avtokraciji: Die Welle mi je odprl oči, kako je pravzaprav naravnana naša oblika šolanja. Zgodba nemške produkcije po resničnih dogodkih iz leta 1967 pripoveduje o srednješolcih, kjer učitelju telovadbe (po duši anarhistu) za projektni teden v naročje pade predstavitev avtokracije. Namenil se je obliko vladavine predstaviti na praktičnem primeru in naredil eksperiment, kajti dijaki ne verjamejo, da je v sodobnem svetu demokracije mogoče zopet vzpostaviti diktaturo. V razred je uvedel uniforme, pozdrav, občutek solidarnosti, pripadnosti …

Dijaki so prinesli zelo učljivo povratno informacijo. Prej izgubljeni v individualizmu, zunanjem potrjevanju, vsak s svojo izgubljenostjo, problemi v družini … jih je večina našla zatočišče, kjer so se v enakosti počutili spoštovane, sprejete in varne. Ideje nista posvojili le dve dijakinji, ki sta imeli oporo v starših, dovolj samospoštovanja ter jasno razdelane načrte in cilje za prihodnost.

Problem je nastal, ker so dijaki poleg sprejetosti začutili tudi, kako močnejši so v skupini in svojo ideologijo hoteli razširiti in izsiliti še izven učilnice. Že po prvih nekaj dneh eksperimenta.  Pri svojem gibanju niso ostali zgolj pri risanju grafitov po mestnih znamenitostih, vsaka drugačnost, samosvojost ni bila več sprejemljiva … Če dijak ni nosil bele srajce (simbol pripadnosti gibanju), ni smel v šolsko dvorano in podobno.

 

Kljub večmesečnemu razmišljanju o tem, ali bi film med obravnavanjem oblik vladavin, tudi avtokracije, sploh predstavila, sem se opogumila, pa še to le v enem razredu. Strah me je bilo odziva. Bodo posnemali, kar bodo videli? Ali pa bodo uvideli posledice takšnega razmišljanja?

Po pričakovanjih je učence vsebina močno pritegnila. Odraščanje v tako odtujenem svetu se tu ali v Ameriki ali v Nemčiji (tam se je le začelo prej) ne razlikuje dosti, tako so takoj posvojili pozdrav, ki so si ga izmislili dijaki, in me z njim nekajkrat tudi pozdravili na hodniku (film smo gledali več ur, tako je do zaključka preteklo nekaj tednov). Bili so navdušeni nad idejo pomoči, vzajemnosti, naslanjanja na skupino, enakosti, biti del nečesa večjega od tebe …

Dobro sem se pripravila na vsebino, sestavila učni list, že med posameznimi prizori vodila pogovor (in ne predavala) o videnem … a vseeno jih  zgolj predčasen zaključek eksperimenta z demonstracijo, kako se takšna skupina obrne tudi proti svojim članom, prijateljem, če začutijo možnost razdora, ni prepričal. Še vedno je bilo čutiti navdušenje nad idejo … Zato sem kljub prvotnemu načrtu, da zadnjega prizora ne bom odvrtela, to storila. Kako jih je presenetil popolni razpad iluzije … Šele nato so začutili dovolj odpora, da so bili pripravljeni na pogovor  o videnem, prestavljanju skrbi in odgovornosti za lastna življenja na druge, posledicah takšnega ravnanja, nacizmu, vojni …

Eden izmed učencev me je vprašal, če zaključka nisem želela zavrteti. Priznala sem mu pomisleke, pa se jih je večina nasmejalo, češ kaj vse oni gledajo. Vsak dan. To ni bilo prav nič …

Kako prav je imel …  Zanima me le, kdaj bomo nehali pred tem zatiskati svoje oči in filme o avtokraciji ne bomo več gledali le skozi medije. Deček na razredni stopnji je v šolo prinesel nož in grozil sošolki. In ne, to se ni zgodilo v Ameriki ali Nemčiji … To se je zgodilo pri nas, v Sloveniji!  O marsičem bi bilo treba spregovoriti, pojasniti in razjasniti, pozdraviti. Ali pa bomo, slepa kura, čakali, da se tudi pri nas začnejo dogajati podobne grozote kot v šolah drugje po svetu … in bili nad tem presenečeni …

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)