KOŠČEK DALMACIJE – počitnice s psom

Pet dni dopusta med prvomajskimi prazniki sem dobro naplanirala že kakšen mesec pred tem. Uživam namreč v raziskovanju najboljših in najzanimivejših možnosti, da imam omogočene poceni počitnice s psom – torej brskanju za ugodnim apartmajem, kjer sprejemajo kužke. Odločila sem se za Dalmacijo, ker po izkušnjah izpred let vem, da tam velike gneče v tem času ni pričakovati.

Po obširnem iskanju  primernega bivališča, ki dovoljuje živalskega ljubljenčka, sem se odločila, da bo baza za okoliška pohajkovanja Omiš ali njegova okolica. Okoli dvajset kilometrov do Splita ter dvesto do Dubrovnika (načrt je vključeval tudi izpolnitev otroških sanj, obisk tega prelepega mesta) – torej bo obisk ob malce daljši vožnji vseeno možen, cene nastanitev pa so tam precej nižje kot na Makarski rivieri, ki slovi po najlepših jadranskih plažah.

Vseeno v marsikaterem brskalniku primernega apartmaja po znosni ceni, kjer bi bili psi zaželeni, nisem našla. Bedno pa se mi zdi, da bi za doplačilo odštela 10 evrov dnevno več – kar pove marsikaj o lastniku in takim denarja ne mislim nakazovati.

Vendar sem le našla primerno bivališče za okoliške izlete. 10 km do Splita in nekaj podobnega do Omiša, Krilo – Jesenice. Najbolj mi je bila všeč navedena cena, 22 € na dan, z že všteto turistično takso brez doplačila za psa, torej so kužki očitno res zaželeni. :good:  Pošteno. Pa tudi sicer poceni apartma je izgledal popolnoma v redu, brez srednjeveških omar in postelj, zaporniškimi okni, kilometri od obale. V prvi vrsti od morja, 40 kvadratov, balkon, z odprtim pogledom na Brač, ločeno spalnico (brez česar apartma ni prišel v poštev) … Sicer nad cesto, a od naslednjega primernega (a brez razgleda na morje) cenejši za takšen termin skoraj 100 evrov. Seveda sva ga rezervirala takoj, dober mesec pred prihodom, in ugodne počitnice s psom so bile omogočene.  :yahoo:

Vendar pa … A ni življenje bajno, kako vedno skrbno načrtovane dogodke spremeni po svoje? :yes:

Da se izognem prepirom zaradi živčnosti, sem začetek odvozila sama, kar se je izkazalo za dobro odločitev, kajti po dolgem času se s partnerjem takrat pred potjo (ali vmes) nisva skregala. Vendar pa je za začetek zaradi obvoza Buzeta, ki nas je po skoraj uri kolovozenja privedel na odcep ceste iz Pule, s spet 40 kilometri (kot je na tabli pisalo že pred obvozom) do Rijeke minila prva dodatna nenačrtovana ura.

Lekcija: pred potjo obvezno preveri še gradnje na cesti!  B-)

Pri Novodolskem zopet gradbišča na cesti, tako da je šla do Senja še ena ura. Vendar me dobra volja še ni minila in zadnji trenutek sem si premislila (z mislijo dolge vijugaste poti proti avtocesti) ter nadaljevala na 150 km dolgo pot do Zadra po jadranski magistrali. Predvidevala sem, da bo pot podobna kot iz Zadra do Splita (ki sem jo že poznala), torej povprečna hitrost okoli 80 ali 90 km/h in ne bo precej daljša kot po avtocesti, bo pa sigurno zanimivejša. Dve uri pa naj bi bili tam, pravzaprav v Ninu, kjer naj bi naredili prvi daljši postanek in si ogledali mesto, sem si mislila.  :scratch:

jadranska magistrala

Izkazalo se je, da ni ravno tako. Cesta pod Velebitom z razgledom na mnoge zalive, otoke, skozi idilična ribiška mesteca … je resda čudovita (sploh verjetno, če sediš na sovoznikovem sedežu), a z nenehnimi ovinki hudo naporna.

Tako je povprečna hitrost vožnje znašala le kakšnih 50 km/h in šele čez dobre tri ure sem že popolnoma izčrpana pripeljala do mesta Nin. Tako ogled mesta na otočku sredi lagune s peščenimi plažami, ob katerih uživajo kajtarji, ni bil tako doživet, kot sem si želela.

Lekcija: ne spreminjaj svojih skrbno načrtovanih načrtov zadnji trenutek! (Ali pač? Posledično vem nekaj več kot prej?)  :scratch:

 

Počitek v Senju

Počitek v Senju

Volan je nato prevzela druga polovica. Želela sva mimo Zadra in šele na drugem uvozu na avtocesto, a nisva našla prave ceste (smerokazi so res obupni) :unsure: in spet naredila nepotreben krog do prvega. Tako od ogleda Sukošana ni bilo nič, oba že hudo utrujena (verjetno pa bi isto dejal tudi kužek) sva se namenila direktno do cilja.

Vendar sva že v temi zgrešila tudi tukaj. Na naslednjem odcepu za Splitom sva na cestninski postaji vprašala gospoda, ki nama je računal cestnino, kam do Omiša, pa naju je poslal nazaj na avtocesto in naprej do odcepa za Makarsko. Tako sva se res vozila naprej in kot sva opazila, spet naredila velik ovinek (okoli ‘važarja v rit’), ter se potem skoraj pol ure vračala nazaj proti Splitu.  :negative:

Lekcija: ne zaupaj slepo, sama preveri, se pozanimaj in vztrajaj pri odločitvi (po googlu sodeč naj bi odcep peljal do mesta)!  B-)

Na cilj sva namesto ležerne vožnje z mnogimi postanki … in načrtovanega prihoda ob sedmi uri popoldan, popolnoma izčrpana prispela ob desetih zvečer.

Naslednji dan je minil med počitkom in v raziskovanju Omiša. Nekoč gusarsko mesto pod apnenčastimi stenami me je s svojo pojavo, trdnjavo in utrdbo popolnoma navdušilo.

Omiš

Omiš

omiš

Pa tudi plaže so navdihujoče s fantastičnim razgledom, tako sva seveda poležavala tudi na eni izmed njih, vendar se še vedno utrujena od dolge poti prejšnji dan kmalu vrnila v apartma in uživala še v razgledu z balkona.  😉

Pogled proti Braču

Pogled proti Braču

Zbudila sva se prepozno, da bi odpeketali do Dubrovnika, zato spet raziskovanje Omiša in delte Cetinje (že nekaj metrov v notranjost ni več nobenega občutka, da si ob morju) in zgolj poležavanje na plaži.

Dobro razumem mnoge, ki si od svojih letnih počitnic ne želijo nič drugega, kot početi nič, misliti nič, le spati, mogoče prebrati kakšno knjigo … skratka brez kakršnih koli obveznosti, načrtov … Tokrat sem se po mesecih napetosti v službi tako počutila tudi sama. Pa tudi po dolgih zimskih mesecih zgolj nastavljanje soncu, brez nogavic, preozkih hlač, dolgih puloverjev …. zlata vredno.  :whistle:

plaža

 Šele tretji dan sem spet naravnala budilko, da jo končno pihnemo do Dubrovnika. A se ni izšlo. Pot, ki naj bi trajala dobri dve uri, smo v prometnem zamašku zaključili že v Baški Vodi, do koder smo porabili več kot uro. Obsedeli sva ob kavi, mene pa je popolnoma zvilo.

V meni sta se prepirali dve strani: prva je trdila, da ničesar ne zaključim, tako blizu sem, a se ne potrudim in ne stisnem zob, da bi dosegla želeno; druga je zatrjevala, da je nesmiselno mučiti sebe in druge – bilo je trideset stopinj, klima v avtu ni delala, gneča na cesti, najbolj bi trpela nič kriva žival na zadnjih sedežih, ki je težko dihala že med prvimi kilometri, tja bi najverjetneje prispeli šele pozno popoldan in od mesta ne bi imela nič, kužek bi bil čisto živčen in me vlekel sem ter tja, potem pa še ena dolga pot nazaj … za piko na i še, zakaj ne znaš uživati tam kjer si, ampak vedno rineš nekam drugam …  :unsure:

Baška Voda

Baška Voda

Zmagala je praktična pamet. In čeprav od rajske plaže v Baški Vodi nisem imela veliko – ob drobnem pesku in modrini morja me navadno zgrabi, da bi nabavila kakšno lopatko in vedro ter začela kaj ustvarjati, a tokrat ne –

plažasmo se odpeljali nazaj in ob Medičih našli popolno mesto, na katerem smo vroče popoldne preživeli v senci borovcev in uživali luksuz osamljene plaže. Poleg svobodnega kužka sem na svoj računa prišla tudi sama, se opogumila in odvrgla vsa oblačila, končno stopila v vodo brez natikačev in lomljenja po skalah ter celo zaplavala, kajti takšni vabljivi podobi enostavno ne morem reči ne. Voda je kljub koncu aprila očitno že imela okoli 18 ali 19 stopinj, ker me niso grabili krči, zato sem po vseh dolgih mesecih čakanja na čofotanje končno spet uživala v vlogi morske deklice.  🙂

Plaža pri Medičih

Plaža pri Medičih

Da ostanemo in vroč dan preživimo na v senci ob vodi, se je tudi kasneje izkazalo za pravo odločitev. Izvedela sva namreč, da so se zastoji odvijali zaradi različnih gradbišč na cesti vse do meje z Bosno, torej je zamašek že od Omiša dalje predstavljal le začetek kolone. Slabo vreme v sledečih mesecih pa je povzročilo, da sem naslednjič v slani vodi uživala šele v začetku julija.

Za boljše počutje smo se v pozno popoldanskih urah povzpeli še na utrdbo Fortica nad Omišem, za kar me je moj dragi sicer prepričeval, da ni možno, kajti bil prepričan, da bo treba gor najmanj plezati. Res je izgledala nedosegljiva, a me je natakar presenetil, da do nje vodi prav nič naporna pot, primerna tudi za kužke, ki traja pol ure z vrha mesteca ali pa petinštirideset minut, če se podaš iz centra. No, morda pol ure, če se zaženeš direktno v hrib in s kom tekmuješ, mi smo z vrha naselja z nenehnim razgledovanjem in nekaj manjšimi oddihi potrebovali okoli petdeset minut. A je bilo vredno vsake minute, razgled je fantastičen!

Nad Omišem

Nad Omišem

Naša gazela :-)

Naša gazela 🙂

Fortica

Fortica

Na stolpu trdnjave ob sončnem zahodu

Na stolpu trdnjave ob sončnem zahodu

Sončni zahod za trdnjavo

Sončni zahod za trdnjavo

Za dodatno tolažbo ali piko na i dnevu in večeru je sledila ribja večerja v gusarski restavraciji sredi mesta, ki sta jo pospremila še mačja animacija pod mizami (mlade mucke, ki so se igrale – na srečo je kuža čakal v avtu) in orkester trubačev na ulici, ki so napovedovali praznovanje 1. maja.

Predzadnji dan je prinesel obisk Splita, opazovanje množice na obrežju in sprehod skozi center oz. Dioklecianovo palačo.

Split

split

Zadnji dan pa odhod proti domu s postankom v Trogirju, mestom unescove dediščine, ki ga imenujejo tudi ‘male Benetke’, a me (verjetno zgolj zaradi otožnosti zaradi vrnitve) ni najbolj prepričal.

trogir

trogir

trogir

trogir

Do Šibenika sva nadaljevala po jadranki in se odpovedala ogledu (že videnega) mesta in se podala na avtocesto. Čez nekaj ur sva se v Reki izgubila, a se tako izognila več kot uro dolgemu (da dodatnih kilometrov ne omenjam) obvozu Buzeta, se pripeljala do Staroda in nadaljevala po prav lepi cesti skozi še lepšo (domačo) pokrajino do Kozine.

Tako so se najine kratke poceni počitnice s psom (jah no, v končni bilanci niti ne tako poceni – ugodno ceno apartmaja so nadomestila kafetkanja, večerja …) zaključile. :bye:

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

1 Response

  1. Marina pravi:

    U Murteru je isto prekrasno http://www.sebenica.com/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)