LEGENDA O BELI BIZONJI ŽENSKI

 

Že dolgo pred prihodom belega človeka se je lepa mlada ženska, oblečena v belo, spustila iz sveta Zvezdnih narodov, da bi ljudem predstavila sveto pipo ter govorila o spremembah in drugih svetih stvareh.

Pogumnima mladima bojevnikoma, ki sta se vračala z lovske ekspedicije, se je prvič pojavila kot pika na obzorju; lepo dekle, oblečeno v belo obleko, z orlovimi peresi, vpletenimi v njene dolge črne lase, in s torbico ob strani. Žarela je z lepoto, ki ji prej še nikoli nista bila priča.

Njena nadzemska podoba je spodbudila prvega bojevnika in naznanil je svojo željo, da bi se z njo združil na travnatem pobočju. Drugi, modrejši in nekoliko prestrašen mladec mu je svetoval, naj opusti take misli, kajti bil je prepričan, da pred njima stoji sveta ženska, morda poslanka Velike Skrivnosti ali Vizije. Toda na njegovo presenečenje je skrivnostna pojava pomignila prvemu bojevniku, ki se je posmehljivo nasmehnil in odšel k njej.

Drugi je gledal svojega prijatelja pristopiti k njej, in ko so njena oblačila padla na tla, se je pojavil velik oblak prahu ter oba zakril. Samo nekaj minut je minilo in oblak se je razblinil. Tam je stala ženska z gnilim truplom ob svojih nogah. Na zgrožen izraz na pogumnem obrazu se je odzvala z mehkim glasom šepetanja poznega večera in spregovorila o tem, kako moški, ki v ženski opazi le zunanjo lepoto, nikoli ne bo spoznal njenega notranjega duha, njen božanski jaz, kajti njegove oči so slepe, zastrte s strastjo. Žensko lepoto bi moral videti kot obljubo čudeža njenega uma, kot možnost delitve mnogih zgodb; ali, še bolje, razkritje skrivnosti njene žareče avre kot obljubo izrednih užitkov, ki vključujejo in segajo daleč preko fizičnega. Če želi najprej iskati sprostitev fizičnih želja brez razmišljanja o duhu, lahko doživi užitek, vendar bo umrl od znotraj.

Takšna je bila usoda prvega bojevnika. Čeprav ga je njegova želja privedla do smrti, mu je življenje, ki ga je doživel v teh nekaj minutah, prineslo veliko fizičnega užitka – kar mnogi dojemajo kot “dobro” življenje. S tem, ko je le sprejemal, ne da bi tudi dajal, je pozabil ne samo Velikega Duha, temveč tudi svojega duha. Kot truplo pred njenimi nogami se je vrnil na zemljo, kajti njegove misli so bile namenjene le zemlji. Prah.

Povedano se je drugemu bojevniku zdelo smiselno in mu omogočilo zaupanje, da je vprašal žensko, kdo je.

Prejeti odgovor ga ni presenetil, a njegov obrazni odziv je kazal neizmerno veselje, čudežnost in strah obenem, kar je zadovoljilo Belo Bizonjo Žensko, Mati starejših ter Učiteljico resnice in modrosti. Bila je vesela, da so se izrazi brezpogojne ljubezni in spoštovanja mešali s strahom ter vznemirjenostjo, ko so utripali na obrazu mladeniča. To je pomenilo, da ni pozabil Duha in da hrepeni po vrnitvi k staremu načinu, k življenju, ki so ga njegovi ljudje pozabili.

Bela Bizonja Ženska je naročila bojevniku, naj se vrne v vas in ljudem pove, naj pripravijo velik tipi šotor iz številnih kož, ki bo sprejel vse pleme. Pripravijo naj se za srečanje, v katerem bo prišlo bitje Duha in jih naučilo nekaj zelo svetih stvari.

To noč se je pleme zbralo z veseljem in z velikimi pričakovanji, ki so se mejila na histerijo. Ko je v tipi stopila Bela Bizonja Ženska, se je vznemirjena razprava prenehala in zamenjala jo je tišina, ki je odsevala veliko spoštovanje, pa tudi strah, vendar nihče razen mladega bojevnika, ni vedel, zakaj se počuti tako. Bili so presenečeni nad njeno lepoto in milostjo, kajti vsi so mislili, da bo v šotor stopila starejša ženska, namesto tega pa je sedaj med vrati stalo občutljivo mlado bitje. Začetne misli o telesnem združevanju in drugih pohotnih stvareh so se samo na kratko zalesketale v glavah moških, saj je novica o kosteh mladega bojevnika, ki so zdaj ležale in se razkrajale pod svetlobo lune, prehitela prihod Bele Bizonje Ženske.

Ko je vstopila v tipi številnih kož, so ljudje videli njeno belo obleko in opazili, kako izžareva čistost duha. In opazili so, kako hodi z bosimi nogami, ter instinktivno vedeli, da je to storila iz spoštovanja do matere Zemlje. Na ta način se je počasi približala velikemu ognju, ki je gorel v središču indijanskega šotora. Sedemkrat, s počasnimi in enakomernimi koraki ga je v smeri urinega kazalca obkrožila, dokler se ni vrnila na mesto, kjer je začela. Takrat je pogledala globoko v oči vsakega, ki je sedel s prekrižanimi nogami na tleh.

Mnogi so pogledali proč, tisti pa, ki so sprejeli njen pogled, so v njenih očeh opazili odsev sebe, kdo v resnici so. Ne pogumnejši ali šibkejši, nič večji ali manjši, in bili so napolnjeni z upanjem. Tisti, ki so pogledali stran, niso videli ničesar in se počutili izgubljene.

Bela Bizonja Ženska je nato pojasnila, da se je s svetlobno hojo okrog velikega ognja spominjala in spoštovala energijo ljubezni, ki žari v ljudeh iz samega srca Velikega Duha. Ljubezni, ki ogreje srca vseh živih bitij in je pogosto izražena spolno na način, ki je namenjen čaščenju Velike Skrivnosti in Ustvarjalnosti. Seksualna strast, ki se razkrije in uhaja iz divjine kot vetrovi, je škodljiva. Zasmehuje ljubezen, ki jo je poslal Veliki Duh, ter lahko povzroči trpljenje, večje od vsakega opisa. Podoba bojevnika, čigar telo se razkraja na travnatem pobočju, verjetno raztrgano na koščke izpod zobovja lačnega kojota, se je trajno vtisnila v mislih vsakogar, ki jo je poslušal.

Strast, napolnjena z modrostjo, lahko večno hrani mnogo generacij, znanje in moč, poslana s duhovnim blagoslovom, ne bosta nikoli pozabljena.

Pokazala je na ogenj v središču tipija številnih kož in pojasnila, da je s hojo sedmih svetih krogov okrog ognja počastila sedem svetov, ki jih je ustvaril Ogenj samega sveta. Čeprav ljudje živijo v vseh sedmih svetih hkrati, se mnogi zavedajo samo enega od teh področij – fizičnega. Z nežnim glasom, ki je mnoge spominjal na pomirjujoče zvoke valov ob velikem jezeru v jesenskem jutru, je povedala, da so ljudje žalostno pozabili druge svetove; svetove vizij in sanj, notranje realnosti in kraljestva Duha – od koder je prišla sama.

Nad glavo je dvignila baklo ter glasno in drzno razglasila, da je prišla kot predstavnica svojih ljudi, Ognjenih ptic iz plemen Grmenja, da otroke Zemlje spomni na svoj obstoj, da ponovno oživijo ogenj povezave med njimi in Velikim Duhom, ter jih pripravi na velike spremembe.

Ko je odložila plamenečo baklo, ki jo je med svojim razglasom vihtela nad sabo, je segla v skrivnostno torbico, visečo ob njenem boku. Nežno je položila vrečko na oltarski kamen ob velikem ognju, okrašenem z zaščitnimi zelišči, zdravilnimi kamni in drugimi svetimi predmeti. V notranjosti vreče je ležala posebna cev-pipa; dar, namenjen pomoči ljudem, da se spominjajo učenja in besed modrosti, ki jo namerava prenesti tisti večer. Pipo je treba nositi v posebni vrečki, sakralno oblikovani iz najboljših materialov. Napolnjena naj bo s svetim tobakom najčistejše kakovosti, vzgojenim predvsem za ta namen in ga je treba ves čas obravnavati z največjim spoštovanjem.

Ko je iz vreče vzela sveto pipo, je Bela Bizonja Ženska z veseljem opazila, da so vsi prisotni tisti večer globoko vdihnili in zadržali svojo sapo. To je bil kolektivni vdih začudenja, spoštovanja, pomešanega s čudenjem in veseljem, ki je prinesel solze v oči nekaterih in povzročil, da so drugi sklonili svojo glavo v spoštovanju.

Glava pipe, izdelana iz najboljšega rdečega kamna, je bila okrogle oblike in je simbolizirala Sveti krog življenja, ki predstavlja dajanje in sprejemanje, življenje in umiranje, vdihovanje in izdihovanje. Skozi njega vse stvari prejemajo življenje z močjo in modrostjo Velikega Duha.

Gostja v tipiju je zdaj pogledala ljudi na poseben način, ki jim je sporočal, naj poslušajo, ker se bo zgodilo nekaj svetega in strašansko pomembnega. Vsi so otrpnili ter poskušali zmehčati zvoke svojih glasno udarjajočih src.

Vzela je nekoliko svetega tobaka s krožnika na oltarju, napolnila z njim glavo pipe in ​​pojasnila, da jim bo podarila slovesnost, ki jih bo ponovno povezala s srcem Velikega Duha ter uskladila njihove eksistence, da bi bila osamljenost in obup izgnana za vedno.

Še enkrat je segla v plamen velikega Svetovnega ognja ter iz njega izvlekla plamenečo vejico. Ta plamen, je bilo rečeno ljudem, predstavlja le majhno iskro istega ognja, ki gori v srcu Velikega Duha. Žarečo vejico je vstavila v usta pipine glave, ​​jo dvignila k ustnicam, globoko vdihnila in takoj prižgala tobak, da je zažarel rdeče in vroče.

In tako so ljudje gledali, poslušali in se učili, ko je Bela Bizonja Ženska prikazovala Obred pipe. Sedemkrat je vdihnila in izdihnila sveti dim.

Prvi dim, je pojasnila, je vdih zahvale Velikemu Duhu, Wakan Tanki, dedu med vsemi dedki, za samo življenje, ki ste ga dobili, predstavljajoč prvi vdih, ki ste ga kdaj naredili.

Drugi dim je treba narediti iz spoštovanja do Matere nad vsemi materami, ki vas neguje, skrbi za vas in vas hrani brez vprašanj, dvomov ali pričakovanj. Tvoja mati – Zemlja. Zahvaljujte se ji za vse, kar vam daje, in za vse, kar vzamete.

Tretji vdih dima naj bo namenjen vsem drugim bitjem, živečim na Zemlji – krilatim, štirinožnem, plazilcem in ribam. Te včasih jemljemo za samoumevne, vendar so vedno tu za nas kot pomoč pri nošenju bremen, za hrano, toplino ali druženje.

Četrti vdih je za vse ljudi, ki poznajo resničnost, ki nosijo Duha v svojih srcih. Ta četrti dih je treba narediti z upanjem in s prepričanjem, da se bodo nekega dne vsi narodi, vsi ljudje na Zemlji, zbrali kot eno.

Peti vdih je treba nameniti Nevidnim duhov, ki hodijo z vami, jih z njim prositi za vodenje v skladu z vašimi željami, da delate z Velikim Duhom. Narejen mora biti s prošnjo za najboljšo pot, kako pomagati in spoštovati načine Duha pri svojem življenju.

Šesti dim naj bo narejen iz spoštovanja do šestih ljudi, ki bi jih radi videli posebej blagoslovljene. Razmislite o tistih prijateljih in družinskih članih, ki trpijo, na bolne ali izgubljene, na tiste, ki so obupani, ali tiste, ki se trudijo spoštovati načine Velikega Duha. Razmislite o dedih in babicah, ki vas varujejo v tem življenju in v drugih svetovih. Razmislite o tistih, za katere bi radi videli, da jih obžari Duh, ter vdihnite ta dim za njih.

Medtem ko je pojasnjevala, so ljudje gledali, kako je Bela Bizonja Ženska v pesku narisala šest krogov, ki so predstavljali duše šestih ljudi, nato pa večji krog, ki je šestico obkrožil kot predstava blagoslova. Nekateri ljudje, prisotni tisto noč, so zajokali v veselju, kajti začutili so, kako se v njih naseljuje Duh, skozi njih pa tudi v srca ljudi, za katera so si skrivoma prizadevali, da bi jih blagoslovil Veliki Duh.

Ko se je pripravljala, da naredi sedmi vdih Svetega dima, je vse, vključno z ljudmi in vetrom, ki je prej bučal skozi veje velikih borov, ki so obkrožali tabor in tipi številnih kož, obmirovalo. Sedmi dim, je pojasnila, je najbolje sprejeti v tišini, ker je mišljen kot sredstvo čaščenja Svetega Bitja, iz katerega je prišlo vsako bitje. Za to Veliko Skrivnost, ki se nahaja v samem jedru stvarstva in življenja, je najboljša tišina, besede niso potrebne.

Po izdihu sedmega dima je bila pipa izročena ljudem v Tipiju številnih kož, tako da bi vsak izmed prisotnih lahko svojih sedem dimov posvetil Duhu, pri tem pa je bilo Velikemu Duhu ponujeno veliko spoštovanja in ljubezni za to sveto učenje. Ko je bila pipa izročena in se je sčasoma vrnila k Beli Bizonji Ženski, je ljudem velela, naj mirno sedijo in Duha prosijo, naj jim pokaže najmodrejšo pot za sledenje. Zaupala jim je, da najdejo mesto miru v svojem najglobljem bistvu. Z osredotočanjem na ta prostor bo zunanji nemir vsakdanjega življenja prekinjen in omogočen Ogenj Duha, ki žge nas vse, da spregovori na jasen, neprekinjen način.

Bela Bizonja Ženska je ljudem omogočila nekaj časa, namenjenega raziskovanju tega prostora, preden se je ponovno oglasila. Tokrat je spregovorila o veliki potrebi po skupni poti ljudi, namesto da bi dovolili nasilju in strahu omejevati njihove kolektivne duše. Spodbudila jih je, naj ostanejo zvesti svojemu učenju, saj bo prišel čas teme in čas zmede, ki bo prevladoval v  hribih in dolinah, in prišel bo z vzhoda. V tem času se bo zdelo, da je vse izgubljeno, in vsa posvetna učenja bodo začasno pozabljena. Ogenj v srcih ljudi, ki izžareva pot in resnico Duha, bo poniknil, v nekaterih srcih bo ostala žerjavica, medtem ko bo v drugih popolnoma pogašen. Toda iz te žerjavice se lahko vnovič dvignejo veliki Ognji! Treba se je spominjati, kajti ko bo mrak minil, bo vzniknila zora čudovitih žarkov sončne svetlobe novega dne in se znova razširila po Zemlji ter utrdila nove nove začetke in svete čase, ko se bodo vsi ljudje sveta, ljudje vseh barv, združili in hodili kot eno. Vse, kar je prekinjeno, se bo znova združilo v celoti. S ponovnim rojstvom Duha v bratih in sestrah se bo zopet vzpostavil Sveti Krog Življenja in mir bo vnovič vladal vrhovom. V tem času bo na Zemlji obilo živali, vse na njej se bo veselilo v harmoniji in ravnovesju z naravo. Vrnili se bodo ljudje iz plemen Ptic, Krilati iz Nebes, čemur bo sledilo rojstvo redkega in svetega belega bizona.

Različic legende je veliko, v drugih so poudarjeni drugi obredi in modrosti, med drugimi so ameriški staroselci od Bele Bizonje Ženske, ki se v nekaterih različicah prelevi v žensko iz mladega belega bizona in se vanj spet spremeni ob njenem odhodu, prejeli tudi ritual Ples sonca. Vsem različicam je skupna podoba lepe ženske in napoved njene vrnitve, mladi beli bizon, v kosti spremenjeni poželjivi mladi bojevnik ter sveti obred tobaka in pipe. Čudovito branje, ki pobližje predstavi Indijance in njihov način življenja, predstavlja saga Hanta jo, pisateljice R. Beebe Hill.

No, avgusta 1994 je bil na farmi v ZDA skoten bel bizonček, kateremu sta sledila še dva leta 1997. Eden od teh je albino, zanj skrbijo na skriti lokaciji nekje v Severni Dakoti, trdijo na spletni strani, s katere sem povzela, prevedla in malo priredila zgornjo različico legende.

The Legend of White Buffalo Calf Woman

 

You may also like...

1 Response

  1. Kristina Lakota pravi:

    :good:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)