MARLO MORGAN: SPOROČILO IZ VEČNOSTI

pisanje, lektoriranje

Knjiga pripoveduje o življenju dvojčkov, ki se rodita aboriginski ženski, a ju kmalu po rojstvu materi odvzamejo ter ločijo beli avstralski priseljenci. Sodita v generacijo t. i. ukradenih otrok. Prva odrašča v sirotišnici, nekaj minut mlajši brat pa sprva pri priseljenski družini, a ga kasneje posvoji pastorski par, ki ga sabo odpelje v Ameriko.

Sporočilo iz večnosti je polno življenjskih modrosti za srečnejše življenje v povezavi z naravo, s trenutkom, s samim seboj … Marlo Morgan z bralci deli razmišljanje o goloti, privzgojenem sramu zaradi telesnosti, razdvajanju in sojenju ljudi zaradi oblačil … razmišljanje o pogovoru iz glave v glavo, iz srca v srce … o Enosti, večnih dušah, ki ne trepetajo pred smrtjo, ker vedo, da so večne, in za vse veljajo iste resnice … o nadzorovanju potomstva z žvečenjem rastline – »naše načrtovano starševstvo je zelo drugačno, kajti izzove ga nerojena duša. Ko si je duh zaželel stopiti v človeško šolo izkustva, je razglasil svojo željo. Vsa skupnost je pričakovala njegov prihod. Vsi otroci v plemenu so postali njegovi bratje in sestre, vse ženske druge matere in vsi moški so bili drugi očetje. Otrokom nikoli ni primanjkovalo pozornosti ali ljubezni« … o razdiralnih čustvih jeze, zamere, skrbi, ljubosumja, zavisti, krivde, strahu …

»Torej vidiš … odgovorna si za svojo energijo in za obvladovanje čustev. Vsakdo izkusi, kakšni so občutki v negativnem stanju, toda če se pomuja v njih, ne da bi se česa naučil, ravna neodgovorno, nezrelo, nespametno. Čas je lahko živ ali pa neživ. Samo zato, ker človek diha, še ne pomeni, da je živ. Depresija ni bivanje v živem času. Pomembno je, da zorimo in dolgo, zdravo živimo …«

Na nekem nivoju se starejša dvojčica vrne v puščavo in se priključi plemenu, ki ga avtorica poimenuje Resnično ljudstvo. Članica o svojem ljudstvu prinese naslednje sporočilo:

»Aboridžini smo otroci narave. Zemlja je naša mati, nikoli je ne poškodujemo in vedno smo do nje spoštljivi. Povezani smo z nebom, zvezdami, s soncem in z luno. Sorodni smo vsemu življenju – živali, ptiči in rastline so blagoslovljeni z rojstvom v tem raju … Pregnali so nas z naše zemlje, a aboridžini nismo nasilni. Nismo bojevniki po naravi, ne maščujemo se … Vsi ljudje se rodimo s številnimi čudovitimi sposobnostmi in le redko živimo dovolj dolgo, da bi raziskali vse. Vsak je pevec, plesalec, umetnik, zdravilec, učitelj, vodja, klovn, pripovedovalec zgodb in tako naprej in tako naprej. Morebiti tega ne verjamemo, morebiti nas kak dar ne zanima, a to ga prav nič ne zmanjšuje. Pomeni le, da ga ne prepoznamo ali ne spoštujemo tega dela sebe.

Prepričana sem, da aboridžini prav zaradi tega ne morejo razumeti rasnih predsodkov. Nikoli nimamo kakega človeka za večvrednega od drugega. V naših klanih in plemenih člani delajo tisto, kar radi delajo, pa ne, ker bi bilo videti imenitnejše ali bi bilo bolj poplačano. Vsak prispeva, kar želi, in vsak prejme iskreno zahvalo za svoje prispevanje, zato so občutki o lastni vrednosti in sprejetosti vzajemni …«

Vzpostavi pravila življenja, ki pa se precej razlikujejo od krščanskih zapovedih:

  1. Izražaj svojo individualno ustvarjalnost.
  2. Prepoznaj svojo odgovornost.
  3. Pred rojstvom si privolil, da boš pomagal drugim.
  4. Čustveno dozorevaj.
  5. Zabavaj se.
  6. Prevajaj energijo.
  7. Uživaj v glasbi.
  8. Prizadevaj si za modrostjo.
  9. Nauči se samodiscipline.
  10. Opazuj, ne da bi sodil. 

Tematika in opis plemena aboriginov sta precej podobna kot v njeni prvi knjigi: Imenovali so jo dvoje src. Marlo Morgan sem preverila tudi na svetovnem spletu in bila nad najdenim presenečena. Mnogi po svetu, sploh pa domorodski Avstralci, jo imajo za sleparko in so zgroženi, da se njihova kultura izkorišča za new age nazore. Čeprav v svoji prvi knjigi (ki je ni želel izdati nihče in je potem izšla v samozaložbi ter bila prodajana v milijonih izvodih) trdi, da je napisana po resničnih dogodkih, je v naslednji izdaji vsebina označena kot fikcija. Tudi sama naj bi nekoč med jokom priznala, da si je pripoved izmislila.

Vendar pa … Prebrala sem intervju z njo, odgovori na vprašanja so bili popolnoma mirni, prizemljeni … komentar prizadetega aborigina, čigar kulturo naj bi poniževala, pa poln jeze, očitnega sovraštva in poniževanja … Torej, komu verjeti?

Čeprav morda izmišljeni nazori, ljudje … v besedah Marlo Morgan in njenih knjigah – tako Imenovali so jo dvoje src kot Sporočilo iz večnosti svoje srce prepoznavamo mnogi, ki si želimo postati boljši ljudje, se bolje povezovati z življenjem narave, želimo pa tudi tega, kar naj bi pleme Resnični ljudje imeli in doživljali vsakodnevno: mir, veselje, zadovoljstvo …

pisanje, lektoriranje

You may also like...

3 komentarji

  1. Katja pravi:

    Ja, zdaj se spomnim glede vode. Čist skregano z našo zahodno filozofijo.

  2. Katja pravi:

    Jaz sem že dolgo nazaj brala njeno knjigo Imenovali so jo dvoje src, pa mimogrede ne berem nekih duhovnih knjig.
    Pa me je tako kot knjiga Divja ful potegnila noter. najbolj sem si zapomnila, ko je potovalaz Aboridžini (?) in kako je smrdela po švicu, ko se nekaj dni ni umivala, oni pa ne. Potem je pa še ona nehala smrdet, ki je jedla res naravno hrano, ne našega džanka.
    Komentar ni ravno na mestu, ampak sem v elementu komentiranja. lp

    • Oneya pravi:

      Komentar je popolnoma na mestu, ne skrbi in hvala zanj. :good: :yes: Tudi meni je ostalo to ‘prijetno’ doživetje v spominu, še bolj pa me je iz tega dela knjige presenetilo, da naj človeško telo ne bi potrebovalo toliko vode, kot nam govorijo, in mu z nalivanjem pravzaprav škodujemo. (Voda na moj mlin, ker se nikakor ne morem pripraviti, da bi stankala tri litre na dan – če že probavam, sem potem na wc-ju ves dan …) :unsure: Pa, kako so ozdravili zlom noge, poiskali žival za večerjo … Ja ja, obe sta super knjigi. :heart:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)