Mavrično leto

Kako je nastala? Naj sem se še tako trudila in se mi je zdelo še tako bedasto, že mesece pred 21. 12. 2012 me je obsedala tesnoba,  kaj pa če je vse res in bom živela zgolj še nekaj mesecev, potem pa bo vsega konec …  :wacko: Tesnoba me ni minila, dokler strahu nisem preobrazila z zgodbo. Tudi psihologi trdijo, da je eno izmed pomembnih orodij preobrazbe pisanje.  :good: In se popolnoma strinjam z njimi. Strah pred uresničenjem zloveščih napovedi sem tako preobrazila v pričakovanje popolne prihodnosti … In ker gre za fantazijsko pripoved, sem si res dala duška …  :whistle:

In kako sem potem preživela 21. 12.? Ne samo popolnoma brez strahu, temveč eden najčudovitejših dni v mojem življenju! :yahoo: Torej … očitno res pomaga.  😉

Mavrično leto 2013/3013

V sobi vlada polmrak. Okno majhnega doma na robu mesta je sicer odprto, a skozenj v notranjost temačne in razmetane sobice ne seže kaj dosti sončnih žarkov. Cilj jim onemogoča visok blok, zgrajen le nekaj metrov od stare hišice, v kateri je najemnica najela majhno garsonjero.

Nada sedi na starem oguljenem kavču in strmi predse. 

Kako sem se znašla tukaj? se sprašuje.

Kam so izginile sanje? nadležno vztraja naslednje nemo vprašanje.

Od pisanja se ne da živeti! v glavi odmeva tudi razdraženi glas njenega očeta.

Kaj boš sedaj? po možganih rovari še mamina skrb.

»Jah nič,« se Nada obrne zlatemu prinašalcu, ki pomirjen s sabo in okolico dremlje v njenem naročju ter odločno smrči. »Se bova pač polotila fantazijskih domislic.«

Na medmrežju je izbrskala revijo, ki za objavo išče kriminalke ali fantazijske zgodbe in se takoj vrgla na delo. Pred letom je pustila svojo službo. Naivna je bila. Mislila, da jo bo kot novinarko takoj zaposlil vsaj kakšen časopis, če je za urednico že ne bo vzela ena od založb, pa se je uštela. Sedaj so pošli vsi prihranki, s pisanjem pa še vedno ni zaslužila niti centa.  Vse njene sanje drvijo proti previsu in grozijo, da se raztreščijo na skalah daleč spodaj pod njim.

»Huh,« spomni se na svojo prvo zgodbo. Takrat si je svojo pot na plan prvič izbezala njena domišljija – z namenom zapeljevanja (kot se je kasneje izkazalo) poročenega kriminalista. Nadalje se je lotila družbeno pomembnejših tem – zakaj bi čas izgubljala z izmišljotinami, če se na svetu godi toliko krivic, na katere mora nekdo opozoriti. In zakaj to ne bi bila ona? Resna pisateljica s primerno  izobrazbo.

»Pazi, kaj pišeš! Nikoli ne veš, morda se lahko uresniči,« poboža najboljšega prijatelja po zlati dlaki. V prvi izmišljeni zgodbi se je klišejsko (zdaj to ve) razpisala o privlačnem neznancu, ki naj bi jo presenetil na osamljeni obali, kjer se je nastavljala soncu. Učinkovala je. Zanimiv in precej razburljiv dogodek pa se je na tej isti, osamljeni plaži, ki je služila za navdih, primeril dva meseca po napisanih vrsticah. V istem dnevu so se poleg njene brisače zvrstili trije primerki močnejšega spola, ki so želeli fizično udejanjiti vsebino njene stvaritve. Seveda do skrunitve njenega dostojanstva ni prišlo. V realnosti Nada ni tako svobodomiselna ženska. Sanja o moškem, ki bi ljubil njeno notranjost, bral  in spoštoval njene misli, ne pa njenih rdečih kodrov in baje, da gajstnih, oblin na pravih mestih. Ne, ni zgolj lepa lutka, zna biti veliko več. In ob sebi želi nekoga, ki bi to opazil. Pred začetkom tridesetih še ni spoznala pravega, zato obupuje in v svoje življenje sprejema napačne, kot se je izkazalo tudi glede subjekta povoda nastanka Vroče zgodbice –  poročenim kriminalistom. Po trenutku resnice se je najprej v zavetju domače kopalnice dodobra razjokala, potem pa je do nadaljnjega zaprisegla k vzdržnosti.

»Torej Odisej, o čem bova pisala?« Pes jo pogleda, kot bi jo razumel, dvigne glavo in zazdeha, nato pa vnovič zavzame svoj najljubši položaj.

»Vseeno je, praviš,« Nada priviha svoje ustnice. »Ok, malo inspiracije,« zavzdihne in nestrpno pobobna po starem prenosniku, ki leži na nekoč živahnem, danes pa obledelem naslonu za roke. »O čem?«

Takrat ji zašumi v glavi: Kaj bi sploh pisala in se trudila s tem, če pa bo čez dobre štiri mesece konec sveta. Halooo?! V drugi polovi 2012 smo, do konca tega preklemanega leta nas loči le še dober pljunek časa. Če bi imela denar, bi takoj odpotovala nekam … na morje in uživala trenutke, ki so mi še dani, preden svet potone v enem izmed grozljivih scenarijev.

Takrat jo prešine. Misli se začnejo vrteti z vrtoglavo hitrostjo in v nekaj minutah se razjasni večina zgodbe bodoče fantazijske pripovedi. Strmi v steno, boža svilnati kožuh v naročju in intenzivno razmišlja o različicah zasnove.

»Odisej!« razburjena pobocka kužka, da ta še enkrat pomežika z očmi. »Našla sem temo!«

Mavrično leto

24. 13. 3013

Mikra in Mirk živita v prestolnici države Jalovenija na planetu Zimra. Zimrino površino podnevi greje Sonce, ponoči jo osvetljuje Luna, prepredajo jo reke, jezera in morja, bogatijo gore, hribi ter doline, na njej stojijo mnoga mesta in vasi, sem ter tja pa se najde tudi kakšna odročna pokrajina, kamor redko zaide noga Zimrana.

Ti živijo v različnih skupnostih, ki jih imenujejo države, vsak naseljenec planeta pa se opredeljuje tudi glede na svoje prednike, jezik, spolno usmerjenost, politično pripadnost in poklic, ki ga opravlja, ter videz in znamke svojih oblačil. Iskanje lastne identitete jih predalčka še glede na to, kakšno zvrst glasbe poslušajo, katere knjige berejo, za katere športne klube navijajo, kdo so zvezdniki, ki jih častijo kot bogove, in za katere udeležence številnih resničnostnih šovov glasujejo.

Večinoma se gnetejo v majhnih stanovanjih sredi natrpanih velemest, kjer z različnimi deli služijo energijo za preživetje. Središča teh zimranskih mravljišč predstavljajo ogromni nakupovalni centri, skozi katere se dnevno sprehaja več milijonov naseljencev planeta.

Tudi Mikra in Mirk se drenjata v enem izmed teh. Praznični mesec je ljudi spodbudil v blaznost. Parkirišča so zasedena do zadnjega metra, medtem ko potrošniki mrzlično polnijo svoje nakupovalne vozičke, se kača čakajočih vozil vije skoraj kilometer daleč. Tudi onadva na prosto mesto za svojega ne najnovejšega mercodesa čakata več kot pol ure. Končno le ugledata primerno mesto na pločniku in ga kljub občutkom krivde zaradi mimoidočih pešcev zasedeta.

Podata se v stekleno zgradbo z veliko kupolo na sredini, pod katero ravnokar poteka praznično žrebanje. Množica je ogromna, a para mikavne nagrade največjega proizvajalca pralnega praška na celini ne zanimajo. Zavijeta v halo z mešanimi izdelki, v kateri pa se prav tako tere horda nakupovalcev.

Nikjer ne opazita vozičkov, zato stopita do pulta, namenjenega informacijam. Nekoliko živčna uslužbenka centra jima raztreseno pojasni, da kupci trenutno uporabljajo prav vse, jih bo pa študent vsak čas s parkirišča pripeljal še nekaj. Naj počakata in ta čas izkoristita za pregled neverjeto ugodnih ponudb v trgovinah naokoli, jima prijazno namigne. Našla bosta oblačila po fantastičnih cenah, znižanih za skoraj tretjino, pa nakit vseh vrst po smešno nizkih vsotah, pa sanjsko posteljnino in kozmetiko, ki zagotovo povrne mladostni videz, raznoliko pohištvo …

Mirk se prodajalki zahvali za izčrpno poročilo o še posebno ugodnih ponudbah in se obrne k Mikri. »Počakava ali greva drugam? Morda je drugje znosneje. Tu bova očitno tudi na blagajno čakala vsaj pol ure,« reče, medtem ko se ozira naokoli in spremlja polžje premikanje za tekočimi trakovi. Vsak kupec ob nakupu uveljavlja še različne popuste, nabira pike ali na svojo kartico zvestobe prejema del porabljenega zneska.

»Če sva že tukaj, počakajva še malo in opraviva tole,« odgovori racionalna Mikra. Ni ji do ponovnega kroženja in iskanja luknje med jeklenimi vozili.

Njun proračun je trenutno nekoliko omejen, ne moreta si privoščiti nepotrebne krame, zato ostaneta na mestu in tiho spremljata dogajanje.

V centru vrvi, vsi hitijo, se prerivajo, podobni so ščurkom, ki začnejo begati po prostoru, ko jih zalotiš pri nečednem brskanju za hrano. Mirkov pogled pritegne velik napis z gotsko pisavo VSE ZA PREŽIVETJE! PRIBLIŽUJE SE USODNI 31. 13. 3013!, pod katerim visi slika porušenega mesta.

»Poglej,« se obrne in reče Mikri. »Cela trgovina je namenjena temu. Si vedela za to?«

»Kje?« zanima Mikro, da radovedno stegne glavo, medtem ko njen pogled drsi skozi trumo nakupovalcev.

»Ne. Prvič vidim,« reče, ko ugleda reklamni napis. »Nekaj malega sem sicer slišala o zloglasni napovedi, ampak … Saj veš, nimam časa, da bi se ukvarjala s takšnimi traparijami.«

Oba z Mirkom sta prepolno zaposlena. On je kot odvetnik zaposlen v veliki odvetniški pisarni, ona pa je direktorica in lastnica pred kratkim ustanovljenega podjetja za stike z javnostjo. Spoznala sta se, ko je njegova pisarna iskala podjetje, da jih na novo predstavi svetu, in najela ljudi, pri katerih je takrat še nabirala izkušnje,. To se je pripetilo dve leti nazaj, takoj sta postala par in pred desetimi meseci kupila stanovanje v stolpnici visoko nad mestom. Vanj sta vložila večino prihrankov in se za naslednjih deset let tudi pošteno zadolžila, da sta si ga lahko privoščila. Sedaj se domov oba vračata v poznih večernih urah, izžeta od celodnevnega dela, garata pa tudi kar precej vikendov. Tako nimata časa niti za sebe ali njiju, še manj pa za na novo odkrite napovedi starodavnih plemen in drugih prerokov, da bo leto 3013 prineslo njihovemu svetu krut konec.

»Sodelavka že pol leta nekaj svari in jamra o novem vesoljnem potopu … ali nečem podobnem?« zabrunda Mikra. »Greva pogledat?«

Mirk se obrne in preveri, če se študent z vozički že približuje. Ker ga ne opazi nikjer, pokima in namenita se v smeri velike trgovine na koncu širokega hodnika.

Pred njenimi vrati se ustavita in pogledata v izložbo z napisom Preživetje nad njo. Očitno prostorom, ustvarjenega z namenom pomoči ob prelomnem trenutku. K nakupu poziva napis PODARITE SVOJIM BLIŽNJIM PREŽIVETJE! Poleg slike so razprostrti različni pripomočki, ki jih večina Zimranov ne uporablja že vrsto let. Poleg naslikanih ruševin stoji plinska bomba z majhnim gorilnikom in čudnim loncem na njem. Baje je neuničljiv, zatrjuje nalepka. Kartica ob čudni sivi zadevi, ki stoji ob njem, pa trdi, da gre za petlitrski zbiralnik vode s filtrom, nepogrešljiv med katastrofalnimi obdobji – zbiralnik, ki ga za preživetje potrebuje vsaka družina.

»Ok?« se Mikra obrne k fantu. »Ne deluje tole nekoliko pretirano?«

»Očitno napovedi Zimrani jemljejo precej resno. A ne gre samo za pravljico?« Mirk si niti v mislih ne želi priznati, a izložba in ljudje, ki se tarejo v trgovini in ven prihajajo z ogromnimi vrečkami, ga precej vznemirijo. Morda bi moral tem pravljicam nameniti več pozornosti? Kaj pa če se res kaj pripeti, onadva pa na to ne bosta pripravljena?

»Pridi, greva notri,« jo pozove namesto odgovora.

Stopita v nabito poln prostor in se razgledata pa policah. Čutarice, lonci in skodelice iz metala, kresilni kamen, baterije, plinske bombice različnih dimenzij, posebni pribori, posebne obleke, odporne na sevanje in vročino, maske za obraz, shranjevala za živila, v katerih hrana ostane užitna več let, filtri za vodo, prva pomoč, noži … Gore konzerv z različnimi vsebinami … Je tisto v kotu mačeta?

Par se spogleda. Po glavi se jima pletejo iste misli. Sta bila preveč naivna glede prihodnosti? Res obstaja verjetnost, da bosta živela le še teden dni, nato pa bo vsega konec?

Primeta se za roko. »Saj veš, kako je s prodajanjem,« hoče Mirk bodriti svojo družico.

»Večino stvari, ki se jih prodaja, ne potrebujemo,« odgovori Mikra in se poskuša nasmehniti, a je nasmeh nekoliko kisel.

»Natanko tako! Vse bo v redu! Če bi se res kaj dogajalo, bi naša država že poskrbela za nas. Zgradili bi zavetišča in podobne stvari, organizirali zaščito … Nič se bati ljubica, v najslabšem primeru bom pač zate poskrbel jaz,« se kremžasto nasmehne tudi sam.

»Vem srček. Ljubim te,« Mikra postane pogumnejša. Ne bo verjela tem traparijam, konec koncev je lastnica in šefica podjetja za stike z javnostjo. Ve, kakšne buče se lahko prodajajo. In to dobro prodajajo.

»Pridi greva po hrano. Dobro te želim dobro nakrmiti, moj heroj. Morda bom res potrebovala tvojo zaščito ali celo reševanje. Grrrrrrrrrr,« ga cmokne na lice in odideta po svoj nakupovalni voziček. Jutri nastopi prvi dan po dveh mesecih, ko bosta oba prosta. Sicer je namenjen prazniku rojstva odrešenika, ki ga slavijo Zimrani, a noben izmed njiju ni veren, tako jima predstavlja le dan, ko nihče ne dela in se ne napravi nič, zato ga bosta izkoristila, da razpihata žerjavico njunega odnosa. Ker ne praznujeta, si tudi daril ne bosta izmenjala jutri, ampak nameravata to storiti na novega leta dan. Kot vsako leto do sedaj.

Stopita nazaj v osrednji del in pograbita zadnji voziček. Prizorišče sta zapustila za dobrih pet minut, pa so nakupovalci na novo prispele vozičke že razgrabili. Gneteta se med policami in traja slabo uro, da se v množici prerineta do pravih polic ter nabereta vse pripomočke za njuno ljubezensko združevanje. Ker se prehranjujeta večinoma v službi ali v poznih urah zunaj v restavracijah, za oblačila pa skrbijo čistilnice, nista redna obiskovalca centrov in danes imata precej dela, da poiščeta vse potrebno. V voziček najprej romata steklenici rdečega vina, kruh in več vrst različnih sirov, olive, majoneza. Večerje se namerava lotiti Mikra, ki zdaj brska za primernim tofujem in zelenjavnimi zrezki, odpravi se do gajbic s krompirjem, razmišlja pa tudi o tartufih. Nazadnje se odloči za preverjene, mamine, recepte in v voziček nameče lepo število različne zelenjave, s katero bo oplemenitila vegatarijanski obrok. Slaščic v svojem življenju še ni pekla, zato naloži že gotove posladke. Če košček kokosove torte ne bo ustrezal razpoloženju, bosta za to poskrbeli borovničeva pita ali pa zajeten zalogaj čokoladnih sanj s kančkom smetane na vrhu.

Nazadnje zavijeta še v predel trgovine, ki ponuja celo vrsto izdelkov za nego telesa in tudi tam v voziček namečeta lepo število steklenic in tub. S polic roma nekaj šamponov, balzamov za lase, stekleničke z mlekom za telo, pa geli, par zobnih krtačk in dve kremi, več vrst deodorantov … Med normalnim delovnikom za tovrstne nakupe nimata časa, zato zalogo za več mesecev zbereta sedaj. Ne ovinkarita in ne mencata, odločita se za že preizkušene variante.

Šele tedaj se podata do blagajne. Vrsta je dolga. Da naložita nabrano in plačata kupnino, traja natanko petintrideset minut, ugotovi Mirk, kateremu čas predstavlja glavnega vladarja.

Tudi pot do njunega dvosobnega stanovanja v stolpnici sredi mesta traja dlje kot običajno. Mesto je nabito z Zimrani, vsi zaključujejo še poslednje opravke, da se v naslednjih dneh lahko posvetijo svojim družinam. Kot predvideva navada.

Ura se približuje deveti zvečer, iz kuhinje diši po pečenem krompirju in zelenjavnih pripravkih. Na pultu stoji stojijo odprta steklenica vina in dva napol polna kozarca. Medtem ko se Mikra ukvarja še z zadnjimi malenkostmi, ki ju ločijo od njune popolne večerje, Mirk za mizo pripravlja umetniški pogrinjek. V študentskih časih je denar služil kot natakar in v znani restavraciji so ga naučili tudi malih umetnin, ki krasijo do potankosti urejene mize pod izbornimi jedmi.

Med pripravami se pogovarjata se o delu, delita svoje zamisli in utrinke iz poslovnega življenja. Zanikata, da ju je danes videno pretreslo. Tudi ko sedeta k mizi, se poljubita in nazdravita, njune misli odtavajo k ideji, da zna biti to njun zadnji praznični večer. Hrano použijeta v nemoteči tišini, kajti navajena sta, da zvečer v večini obedujeta sama. Ponavadi je eden izmed njiju odsoten, na potovanju ali sestanku, tako je današnji večer prav izjemen tudi na tem področju. Ko prekomentirata življenja tistih nekaj redkih prijateljev, ki jih imata, vreme in kratkoročne načrte, zopet utihneta, v ozadju pa radio prepeva vesele napeve. Tudi po zaužitem obedu in popiti steklenici vina, se pogovor med njima še vedno ne razplamti. Tiho naložita umazano posodo v pomivalni stroj in ob drugi odprti steklenici na lični mizici sedeta na bel kavč v dnevni sobi s panoramskim razgledom na mestne luči.

Mikra se stisne k Mirku. Vznemirjena je. »Muci, misliš, da se bo res kaj pripetilo?«

»Srčica, veš, da ne. Naj te ne preslepijo. Vse je to le marketinška poteza, da prodajo kupe nekoristne šare. Pravzaprav je prav brihtno. A ni?«

»Ja?« za trenutek pomisli. »Prav imaš,« reče. Zakaj se sama ni spomnila kaj podobnega za svojo stranko, ki nenehno išče nove in nove kupce.

»A vseeno,« kanček strahu prevlada in se začne širiti. »Kaj pa če je res kaj na tem? Akira je blodila o nekih prerokih, pa kometih in menjavanju polov? Več teorij naj bi zatrjevalo isto …« glasno razmišlja, obžalujoč, da zaposlene ni poslušala, namesto da jo je odpikala kot staro devico, ki le išče razburjenje v svojem življenju.

»Pogledava na medmrežje? Preveriva, kaj se govori? Se boš potem počutila bolje?« jo ljubeče vpraša Mirk. Sicer tudi njegova mama že nekaj let trapa o nekakšni tretji svetovni vojni, pa je do danes nikoli ni resno jemal. Kdo pa bi? Osamljeno ovdovelo starko, ki dneve preživlja ob spremljanju televizijskih limonad? On, uspešen odvetnik že ne.

»Ja, poglejva,« odgovori družica in se stegne do prenosnega računalnika. Odpre ga in natipka LETO 3013 NAPOVEDI. Pojavi se 999999 zadetkov. Na prvi strani hitro preleti nekaj naslovov in klikne na enega izmed njih. Glasno začne brati.

»O scenariju, ki naj bi se zgodil ob koncu leta 3013, govori več teorij, v svojem članku jih bom opisal osem. Prva in najbolj razširjena teorija govori o majveskem koledarju, ki naj bi v tem obdobju zaključil svoj 5126 let trajajoči cikel, vendar pa se niso ohranili nikakršni materialni ali drugačni dokazi, ki bi razlagali, kaj so Majvi pričakovali, da se bo zgodilo, ko se bo končal ta cikel in začel nov.«

»No, vidiš?! Nobenega dokaza o grozeči apokalipsi. Finito,« Mirk potegne prste po napetih ramenih in Mikro poljubi na vrat.

»To je šele prva,« nadaljuje ta. »Druga teorija zadeva zapise iz svete knjige. Ena izmed razlag pripoveduje, da bo tedaj Bog uničil Zimro. Matematiki so s pomočjo računalnikov v svetih tekstih odkrili skrito kodo, ki napoveduje naše uničenje. Tudi avtor knjige The Coodee pravi, da bo naš planet v tem času soočen s padcem številnih kometov,« prebere in se ozre k partnerju.

»To ne potrjuje ničesar,« zavrne njeno skrb in dalje masira trda ramena.

»Tretjo teorijo je razvil nek Terince, ki je v pragozdu užival halucigene substance in po vrnitvi v civilizacijo s pomočjo katejskih prerokb ugotovil matematično formulo. Predvideva, da se bo čas formiral v vse tesneje povezane spirale, dokler se ne bo združil v tako imenovani končni čas. Takrat zakoni fizike, kot jih poznamo, ne bodo več obstajali in svet bo vstopil v novo dobo z novimi neznanimi zakoni. To se bo zgodilo ob naslednji galaktični poravnavi 31. 13. 3013.«

»NO, vidiš. Tudi sledeč tej teoriji ne vemo, kaj nas čaka. Morda pa res zlata doba,« se nasmehne Mirk. Spomnil se je, da je nekaj o golden age blebetal njegov sodelavec. Če se mora odločiti, komu bo verjel, bo zaupal sodelavcu. Človek je pameten, vedno dobre volje, delaven pa tako, da se je še sam nekajkrat počutil kot utrujena, neučinkovita rit. Vsa zaskrbljenost ga mine.

»Čaka nas samoooo dobroooo, ljubica,« reče in jo spet poljubi po vratu. Tokrat bolj koprneče, želi si njene pozornosti.

»Poznaš Nostrodomosa?« ga vpraša Mikra, še vedno strmeč v zaslon računalnika.

»Aha,« zdaj se odlima od mikavne kože. »On je pa veliko prerokoval o koncu sveta, a ni?«

»Ja. Napovedoval je potrese, bolezni, prihod Antikrista in začetek tretje svetovne vojne. Čeprav te letnice ni posebej omenjal, mnogi verjamejo, da sovpada z napovedmi Majvijev.«

»Ok. Zdaj smo pri četrti, a ne? Naslednja?«

»Ja. Ta govori o planetu Naberi, ki naj bi nudil dom bitjem, imenovanim Anoniki, in ima svojo orbito nekje za plenetoidom Plitonom. Strokovnjaki zgodbo smatrajo za mit, a nekateri verjamejo, da bo nenavadno orbitalno kroženje Nabere prestreglo orbitalno pomikanje Zimre ob zaključku leta 3013. Privrženci verjamejo v tako močan učinek, da bi njegova gravitacija lahko spremenila Zimrino orbito in prinesla nepredstavljive spremembe gravitacijskega in elektromagnetskih polj.«

»Zanimivo. Torej naj bi se ta planet zabil v našega? Sem prav razumel?« vpraša, čeprav ga zanima predvsem mehka Mikrina koža na mehkem vratu in golih ramenih.

»Približno tako. Šesta teorija govori o galaktični poravnavi. O poravnavi Sonca z galaktičnim ekvatorjem, nevidno črto, ki prečka našo galaksijo. Nek raziskovalec meni, da ne bo prinesla konec sveta, pač pa spremembno v psihi Zimranov, ki bo dosegla nivo večje zavesti,« nadaljuje, ne meneč se za Mirkove dotike.

»Vidiš? Več napovedi je dobrih kot slabih. Naj te ne skrbi, miškica.«

»Ja, saj vem. Prav imaš. Kako me je potegnila danes množica …« Tokrat končno le začuti koprneče prste na sebi in se obrne k njemu. Glavi združita v dolgem poljubu, nato pa se Mikra zopet vnovič k računalniku. Želi izvedeti še več.

»Sedma teorija govori o pojavu solarnih neviht, ki se pojavljajo v 11-letnem ciklu. Na vsak dopolnjen cikel število sončnih peg, to je neviht, dosežejo svoj maksimum in v vesolje sprošča sončne izbruhe. Če se bodo naslednji magnetni žarki uspeli prebiti skozi obrabljen Zimrin magnetni ščit, bo sevanje povzročilo hude stranske učinke v življenju vseh živih bitij na planetu.«

»In zadnja?«

»Zadnja? Zadnja se nanaša na premike Zimrinih polov, ki nista povsem statična. Če bi prišlo do premikov, bi to prineslo cunamije, potrese, izbruhe vulkanov in ogromne klimatske spremembe,« zavzdihne.

»Te skrbi?«

»Malo.«

»Ne bi raje izkoristila trenutke, ki jih še imava?« vpraša moška polovica.

»Prav imaš,« Mikra se usede Mirku v naročje. Dovolj je bilo zunanjega sveta. Tam ju očitno ne čaka nič lepega.

Praznično jutro par prebije v postelji. Navajena zgodnjega ustajanja tokrat jutranjo rutino zamenjata za ležerno poležavanje z zajtrkom na mehki odeji. Mikra je prva, ki se spomni pretečih napovedi. Ob misli, da jo čaka le še šest juter, ki jih lahko prebije takole, med muckanjem, jo strese in še bolj se privije v Mirkovo naročje.

»Misliš, da bo res vse v redu z nami? Bomo Zrimrani preživeli?«

»Seveda,« odgovori Mirk in jo močno stisne. »Kaj te še vedno mučijo črne črne napovedi?«

»Kaj če imajo prav, midva pa ne bova pripravljena? Sva optimistična ali pa le naivna in neumna?« izgovori njegove včerajšnje misli.

»Nisva midva tista, ki nasedava katastrofalnim teorijam, draga,« odgovori Mirk. »Ustvarjenim z namenom preplaha med ljudmi. Spomni se, kako je izvodenela tako oglaševana epidemije gripe. Tudi takrat so se takoj pojavili jastrebi in izkoristili trenutno tržno nišo. Česa vsega nisi lahko nabavil? Od mask do tisočerih razkužilnih sredstev …. Hm, pravzaprav so te šle odlično v promet. Mislim, da so sestavljale obvezno opremo vseh šol, kulturnih zavodov … Kar vseh javnih ustanov, se mi zdi. In kaj se je izcimilo? Iz tresoče gore je prilezla majcena miš in prepričan sem, da se bo enako odvilo tudi s tole rečjo,« bodri svojo partnerko.

Mikro, po značaju dovzetnejšo za vplive okolja, besede prepričajo in pomirjena ustane iz postelje. Dovolj je bilo zapravljanja dragocenega časa s tuhtanjem o bedarijah.

»Imaš za danes kakšne načrte?« ga vpraša.

»Nič določenega. Če si za kakšen sprehod po ulicah ali izlet izven mesta, povej ljubica. Danes sem samo tvoj.«

»Kdaj se vrne mama?« povpraša po svoji (upa, da) bodoči tašči.

»Šele po novem letu. Naj uživa na otokih, dolgo si ni že privoščila česa podobnega,« odgovori, a ne pove celotne resnice. Razlog njene skoraj mesečne odsotnosti naj bi bila ravno napovedana apokalipsa. Štiriinsedemdesetletna vdova, ki je sina sama vzgojila v odgovornega mladega moškega, je spoznala dragocenost življenja in večino prihrankov namenila (baje, da) poslednjim počitnicam. Ker je bila njena razlaga precej skopa, je takrat Mirk ni resno vzel, bil pa je vesel, da se je po vseh letih ždenja v stanovanju le odločila in odpotovala v tople kraje, ki jih še ni videla.

»Dobro, potem si res le moj,« se nasmehne Mikra, ki so ji starši umrli pred nekaj leti. Niso si bili ravno blizu, tudi razkošja bratstva ali sesterstva ni imela priložnosti spoznati, tako Mirk in njegova mati predstavljata vso njeno družino. »Greva ven iz mesta. K jezeru?«

»K jezeru je rekla, torej k jezeru se gre,« reče, jo prime okoli pasu, dvigne in zavrti. Šele zdaj se zave, kako je pogrešal njuno sproščenost. Ob njej je vedno vesel in razigran, a je zadnje čase na to pozabil. Utrujen od celodnevnega dela ob večerih ni zmogel ničesar drugega, kot da se je zakotalil v posteljo in zadrnjohal.

Med vrtenjem mu postane jasno, da je pretiraval. Življenje ne sme predstavljati samo garanje brez užitka in topline doma. Kredit bo že počakal še nekaj let. Zdaj se živi … Naslednji teden uredi še dve pravni zadevi, ki mu trenutno jemljeta ves čas, potem pa se bolj posveti svoji partnerki, razmišlja med obuvanjem toplih škornjev. Po njegovi glavi se celo kotali zamisel snubitve, življenja brez nje si več ne predstavlja. Po novem letu … Če bo še imel priložnost …

Dneve pred napovedanim koncem prebivalca Zimre preživita med opravki, ki tečejo po ustaljenih tirnicah. Ob osmih zjutraj skupno vstajanje, zaspano pripravljanje na nov dan, odhod v službo, delo do sedmih ali osmih zvečer, ki se včasih nadgradi s fitnesom ali v Mikrinem primeru aerobiko in pilatesom, drugič pa z delovno večerjo s sodelavci ali strankami. Prihod domov ponavadi zaznamuje udarec ure med osmo in deseto, čemur sledi kratek pogovor o dnevnih dogodkih, nato pa sprostitev v obliki branja knjig ali surfanja po internetu. Edino spremembno stalnega urnika prinese predmet medmrežnega raziskovanja. Ta teden nežnejša polovica skrbno premleva možne scenarije zaključka ere, enakovredno pa se posveča tudi priročnikom za preživetje. Popolno uteho predstavlja Mirk, ki je nasprotno od nje prepričan in odločen, da tovrstnih traparij ne bo resno jemal. Posveča se razmišljanju o popolnem darilu za svojo družico. Ve, da obožuje živali, a zaradi pomanjkanja časa ne želi nobene posvojiti. V znak pripadnosti in resnih namenov se odloči, da ji podari malo mačko. Ve tudi, da bo ubil dve muhi na en mah, če mačko pripelje iz zavetišča. Za piko na i pa načrtuje napoved zmanjšanja delovnega urnika in namere, da se bolj posveti zasebnemu življenju, torej ji za mačico ne bo treba skrbeti. On bo glavni skrbnik, od nje se zahteva zgolj in samo ljubezen.

Na predvečer novega leta se poda v zavetišče in njegovo pozornost takoj pritegne muckasta kepica v kotu, ki se blešči v barvi ebenovine. Skrbnik je navdušen. Zaradi vraževerja se najmanjkrat posvojijo prav črne mačke, zato je nad zadnjim dobrim delom v starem letu navdušen in Mirka zasuje z mnogimi dobrimi željami.

Ta preluknjano škatlo položi v prtljažniku in jo odpelje domov, kjer ga že čaka praznično napravljena Mikra. V rdeči satenasti obleki, ki se tesno prilega njenim oblinam, brklja po kuhinji in počasi pripravlja vse potrebno za zasebno slavje. Tudi tokrat se ne bosta udeležila nobene izmed številnih mestnih zabav, prosti čas želita preživeti v dvoje. To jima predstavlja največji užitek in zadovoljstvo, brez prilagajanja in poslušanja o življenju ljudi, ki ju ne zanimajo. Dovolj sta si sama.

»Srčica, kje si?«

»V kuhinji. Kje pa drugje?« se zasliši nekoliko razdražen glas. »Pozen si že. Je vse v redu?«

»Ja, nekaj sem moral še postoriti pred najinim večerom. Prideš k drevescu?« zakliče in škatlo odnese pod praznično smrekico, kjer nanj že čaka ogromna, rdeče zavita škatla.

»Nimam časa, vse se bo zažgalo. Prideš pomagat prosim?« se zasliši med ropotanjem loncev.

»Evo, sem že tu.« Mirk odloži premikajočo se škatlo in stopi v kuhinjo. Ugasne pečico, izklopi plin, skledo solate postavi v hladilnik. »Vse to lahko počaka. Nič ni tako pomembno kot ti, kot midva. Prav?« zagodrnja in ugovore utiša s poljubom.

Mikra se za nekaj trenutkov poskuša upreti močnejšim rokam, a hitro popusti. »Hmmm.«

»Pridi,« jo prime za roko in odvede v dnevno sobo.

»Bova takoj odpirala darila? Ne bi počakala do trinajste ure? Do novega leta?«

»Bojim se, da bo takrat že prepozno,« se nasmehne Mirk.

»Zakaj?« se zdaj razburi. »Vedela sem, da verjameš v vse to sranje in se samo pretvarjaš, da si hladnokrven! Vedela sem!« Strela s pogledom, a ga nežno bockne v ramo.

»Ne zato,« se Mirk glasno zasmeje. »Odpri! Da se ne boš več mučila,« jo pozove.

Mikra dvigne pokrov svetleče škatle in zacvili od navdušenja. »MUCIIIII, kaj je to?«

»Srečno novo leto, draga moja,« jo cmokne na glavo, ker ne doseže ustnic. Te so zarite v kožušček črne pošasti, ki se je takoj udomačila na Mikrinih prsih.

»Vem, da si zelo zaposlena miškica in vem, koliko ti je do tega, da tvoje podjetje uspe, zato ne skrbi. Če sem v tej apokaliptični zmešnjavi kaj spoznal in se končno kaj naučil tudi od svoje mame, je to dejstvo, da življenje ne sme biti samo delo. Želim si več večerov, kot je današnji, in dni, kot je bil zadnji na jezeru. Torej, z Azrom si želiva zgolj tvoje ljubezni in bova vesela vsake minute, ki jo nama boš namenila. Ne skrbi, ne bo sameval,« odzvenijo pocukrane klišejske besede, a v pravem trenutku in na pravem mestu novega življenja vredne.

»Jooooj, obožujem te! Najlepše darilo, kar sem jih kdaj dobila! Hvala, hvala, hvala!« momlja Mikra, medtem ko se svojemu partnerju obeša okoli vratu, v prostorčku ob srcih pa duši novega člana družine.

»Daj, odpri svoje,« mu reče.

Tudi Mirk se zasmeje, ko odpe škatlo. V velikem prostoru se skriva majhna lična zapestna ura, ki jo je opazil med zadnjim obiskom nakupovalnega centra in si jo zaželel.

»Hvala, ljubezen. Pa si jo lahko privoščiva?«

»Jaaaa,« odgovori in glavo spet zakoplje med mehko dlako.

Skupnost v veselem pričakovanju dočaka trinajsto uro, ko se staro leto prevesi v novega, in zapleše v novo prihodnost. Nič se ne pripeti. Pokonci ostanejo še kakšno uro, nato pa zmaga utrujenost, da vsi trije popadajo v posteljo in trdno zaspijo.

Ob treh in triintrideset minut vso Zimro osvetli močan mavrični sij. Vsi Zimrani, ki so še budni, v trenutku pozaspijo, in nihče izmed prebivalcev na planetu naslednje tri ure in triintrideset minut ne pride k zavesti. Počasi se začnejo prebujati šele proti jutru … Tudi Mikra, Mirk in Azer …

Par zbudi nežno mijavkanje ob nogah. Prva oči odpre Mikra in jih takoj spet zapre. Sončna svetloba jo popolnoma zaslepi, vendar vztrajni mačji glasovi kličejo k dramilu. Dvigne se in odmakne odejo. Azer, rešen temne ječe, ji takoj skoči v naročje, začne presti in s kremplji grebe po njenem trebuhu.

Tedaj se Mikra zave čudnega občutka. Kaj je to? Trenutek popolnosti? Srečna je. Ob njej je vse, kar potrebuje. Očitno so apokalipso uspešno prebrodili, kajti minila sta tudi tesnoba in strah, ki sta jo pestila zadnji teden. Zadovoljno se privije k Mirku, ki se počasi prebuja ob njej. Tudi ona bo nekoliko izpregla, razmišlja, ko jo po nogi začnejo božati nežne roke. Pravzaprav … V trenutku se popolnoma prebudi. Spomni se, da si je kot majhna deklica želela postati učiteljica geografije. Zakaj nikoli ni vztrajala pri svojih sanjah? Kaj ji je branilo?

Saj ni pomembno …

»Dobro jutro,« zasliši hripav glas.

»Dobro jutro, mucek. Hočem postati učiteljica. Učiteljica geografije,« plane iz nje.

»Fantastična profesorica boš,« se Mirk obrne in jo poljubi. »Jaz pa sem se ravnokar odločil, da si vzamem prost teden. Se pridružiš mojemu lenarjenju?«

»Jaaaa … Grrrr …« se glasita istočasna odgovora. Odmakneta nejevoljenega mačka in prepleteta telesi.

Šele čez dobro uro se dvigneta iz postelje in se odpravita v nov dan. Preskočita zajtrk, nahranita le Azra in se z roko v roki odpravita na potep po mestu, govoreč o svojih načrtih. Čutita nevzdržno željo, da svojo srečo delita z drugimi ljudmi, pa čeprav naključnimi mimoidočimi. In nista presenečena, da srečujeta le dobro razpoložene ljudi, ki slavijo življenje. Nasmejana pozdravljata, voščita srečo in se objemata z neznanci. Novo leto je prineslo prešerno razpoloženje povsod. Opazita, da so vse trgovine, vsi lokali, črpalke, vse … je zaprto, a se ne čudita. Vsakomur pripada dan sreče in veselita se vsega, kar opazita. Čudi ju le, da tega, kako lep je svet, nista opazila že prej.

Zvečer sedita na kavču z mačkom v naročju in se zadovoljno strmita skozi okno.

Kako si lepa. Obožujem te.

»Srček, zlat si. Hvala za te besede,« reče Mikra in se nasloni na njegova ramena.

»Saj nisem nič rekel,« ji presenečeno odgovori Mirk.

»Seveda si. Kako sem lepa, pa da me obožuješ.«

»Kaj?« jo zdaj debelo pogleda. »Nisem rekel tega, sem si pa natanko te besede mislil.« Zdaj se zasmeje. »Kaj se dogaja?«

Tudi Mikra je presenečena. »Potem sem slišala tvoje misli?«

»Ne vem, kaj si slišala. Kaj pa si mislim zdaj?« jo vpraša, misleč na njene lepe rdeče kodre.

»Da imam krasne rdeče kodre?« na široko odpre svoje oči.

»Ja! O moj bog … Fantastično,« Mirk je navdušen nad idejo branja misli. »Kaj pa ti? Zamisli si nekaj …« ji reče in prodorno gleda v njene oči.

»Ljubiš me?«

»Mhm. Samo ti dve besedi sta mi šli po glavi.«

»Dajva, poskusiva še kaj težjega. Kaj izven konteksta,« jo Mirk navdušeno pocuka za roko. Počuti se kot petletnik, ki odkriva nove stvari.

»Počutiš se kot petletni otrok, ki odriva nekaj novega?«

»Ja, ampak čakaj. Zdaj … Na kaj pa zdaj mislim?« Skozi misli mu šine slika slonjega mladiča.

»Na malega slončka,« je kar prepričana vase Mikra. Občutki postajajo čedalje jasnejši.

»O moj bog! Kaj pa če greš v drugo sobo?« Mirk jo potegne s sedeža in rahlo potisne proti vratom. Ko stopi v kuhinjo, se ustane tudi on in naredi nekaj korakov do okna.

»Moški v rdeči jakni ima lepo modro torbo,« se zasliši iz sosednjega prostora.

»Ja, ja, ja!«

Oba sta nad novoletnim darilom navdušena. Ne zavedata se še, da so obuditev telepatije omogočili minulo noč z Zimre pregnani strah, jeza, sram ter občutki krivde in nevrednosti. Zimrani zdaj ničesar več ne skrivajo. Tudi par se tako sprememb le veseli in v njih lahko popolnoma uživa.

Naslednji korak v evoluciji odkrijeta, ko lačen Azer zagodrnja, da si za večerjo želi kaj užitnega.

Briketi so ogabnega okusa, pove med  zapikovanjem svojih krempljev v Mirkova meča. Vsi trije so nad komunikacijo navdušeni in seveda je mačje dete postreženo po njegovih željah. Ob skodelici mleka si je lahko lakoto olajšal še z zajetno porcijo mariniranega tofuja z rižem in omako. Med večerjo ga nadlegujeta z vprašanji o življenju pred prihodom v njun dom, a je Azer glede preteklosti nekoliko redkobeseden. Ko konča z obedom, se usede na kavč, začne umivati in vsake toliko časa zamrmra kakšno besedo o tem, da je bilo njegovo prvo domovanje pod mestnim mostom nekoliko prepišno in neprimerno za bivanje, tako ni bil preveč žalosten, ko so prišli njihova vrsta in ga odnesli sabo. Matere, bratov in sester od takrat ni več videl, a jih je pogrešal le prvi večer. V drugem domu je preživel kratek čas in vsi so bili zelo prijazni. Zdaj pa je zaspan in prosi za malo čohanja, da se lažje sprosti, zaključi svojo izpoved in se zlekne k Mikri.

»Torej lahko sedaj razumemo tudi živali,« razglablja ta. Ni se še popolnoma navadila na dejstvo, da lahko vse misli deli brez besed, zato se zaenkrat zateka še k stari, preverjeni metodi.

»Izgleda tako,« ji tudi Mirk odgovori z besedami, nato pa jo objame. Dovolj je bilo zunanjega sveta, želi se posvetiti njej … Raziskati vse dimenzije njene duše … Razsežnosti svoje duše …

Zjutraj se par prebudi v objemu. Občuti, da ju čaka še en popoln dan, zato se z veseljem dvigneta iz postelje, dobro jutro pa jima zaželi tudi mačji dodatek.

Mikra vsem pripravi okusen zajtrk, ob katerem navdušeno razpravljajo o dnevnih načrtih. Mirka pa zanima oblikovanje gline, zato na medmrežju išče podatke o tej umetnosti. Ko izve vse potrebno, se odpravi v nakupovalni center, kjer bo nabavil pripomočke in se že danes lotil dela. Mikra ta čas raziskuje področje šolstva. Ugotovi, da ji dokončana fakulteta socioloških ved sicer ne bo v veliko pomoč, a se ne vda hitro. Poišče možnosti, ki bi ji omogočile, da nekoč vendarle začne opravljati želeno delo.

Šele pozno popoldne se spomni tudi na svoj siceršnji vir zaslužka in za naslednje jutro skliče nujni sestanek vseh zaposlenih. Ta čas se z nakupov vrne tudi Mirk, navdušen nad pomočjo osebja, ki je ta dan služilo strankam. Mikri zaupa, da je bil center sicer poln Zimranov, a večina prodajalen ni obratovalo. Tudi telepatije s prodajalcem ni vzpostavil, tako sklepa, da je treba za vzpostavitev kontakta z nasprotno osebo vzpostaviti bolj oseben in neposreden stik. Kljub temu njegovo razpoloženje plamti v prešerni razigranosti in velike besede so polne načrtov glede prihodnosti lončarstva.

»Oh, ko bi le Bog dal, da se ti uresničijo želje,« se njegovemu navdušenju pridruži družica. Pa meni tudi, doda v mislih, preden se zopet preda brskanju po predmetniku šole, ki usposablja bodoče učitelje geografije.

Misliš, da obstaja? Bog? šine misel skozi Mirkove možgane.

Huh, o tem pa že nekaj časa nisem razmišljala, v tišini na njegovo razmišljanje odgovori Mikra.

V tistem trenutku se oba zasmejeta. Nista se še popolnoma navadila, da tako dobro čutita drug drugega.

Sicer so me starši vzgojili, da verujem v odrešenika, a sem na to že zdavnaj pozabila. Potem naj bi nas skozi življenje spremljali tudi angeli … Načeta tema potegne Mikrin pogled izza ekrana.

Zame veš, da sem bil popoln ateist, Mirk nadaljuje nemi pogovor, Azer pa medtem mirno dremlje na toplem radiatorju pod oknom. Če bi bilo njegovo stanje budno, bi na pričujočo temo sigurno znal pripomniti kakšno pametno.

Ob počutju zadnjih dni nisem več tako prepričan, da ne obstaja nekaj večjega od nas … Ki upravlja z našimi življenji … Nas vodi na prava pota … razmišlja in se usede poleg Mikre. Ta se obrne k njemu in ga prime za roke.

Tudi meni se dozdeva, da sva nekaj spregledala. »A poskusiva priklicati angele? Če res obstajajo?«

»Kako pa?« ideja ga navdušuje.

»Učili so me, da je treba umiriti telo in um ter se predati molitvi …« Mikra viha svoje ustnice, medtem ko se poskuša spomniti besedila, ki se ga je morala pri verouku naučiti na pamet. Spomni se, da je takrat na nalogo pozabila in se duhovniku na začetku ure opravičila. Zlagala se je, da je morala pomagati svojim staršem, ki so za prihajajočo zimo v gozdu pripravljali drva. Verjetno ji ni verjel, a ji je dopustil možnost, da se nauči od svojih sošolcem, ki bodo svoje znanje dokazovali pred njo. V skupini jih je bilo deset, torej je imela na voljo devet ponovitev in kot zadnji ji je uspelo oddeklamirati celotno molitev brez napake.

»In kako te je ocenil?« njeno razmišljanje prekine Mirk.

»S štiri. Ker učenju po njegovem nisem namenila dovolj pozornosti,« se zasmeje. »Saj ni čudno, da me je minilo. Ob tako veliki krivici.«

»In? Se sedaj spomniš besedila?«

Sveti angel moj … »Upam … Približno … A vidiš, kako je imel prav? Nekoč vse pride za nekaj prav …« se muza.

»Ja … Takole … Sveti angel moj, bodi vedno ti z menoj. Stoj mi noč in dan ob strani … Vsega hudega me brani … Ahmmm … Naprej pa ne znam več …« pihne.

Ob zadnji besedi se odpre okno in skozi sobo zapiha močan veter. Prebudi se tudi maček in začne umivati svojo zadnjico, a nihče izmed njih ni prestrašen. Zimrana sta kvečjemu presenečena, ko v sobi zagledata svetlečo pojavo.

Kako veličasten nastop, pomisli Mikra.

Pompozen prihod si si zamislila, pompozen prihod si dobila, v tišini na njen nemi komentar odgovori bitje in se nasmehne.

Mirk, ki se nikoli ni posvečal duhovnim nesmislom, kot je razmišljal nekoč, je nad pojavo še bolj fasciniran. Tudi nemi pogovor mu ni ušel.

»Torej res obstajate?« vpraša in se ustane.

»Jap. Se ne spomniš? Ko si bil majhen, si me vedno čutil ob sebi in se z mano pogovarjal,« odgovori svetloba pred njima.

Mirk se globoko zamisli. Morda … A ni ob očetovi smrti res občutil nekaj tolažečega ob sebi? Takrat je mislil, da je bil to njegov pokojni tata, ki se je prišel poslovit od njega.

»Res je. Takrat nisem bil to jaz. Spremljal sem vaju iz kota sobe,« se na njegovo razmišljanje odzove bitje, ki se smehlja sredi sobe.

Mikra ta čas stopi do njega in ga hvaležna za njegov obstoj in vso pomoč, ki ji jo je očitno nudil, ne da bi ona vedela za to, poskusi objeti. A ne gre. Pade skozi milijone majhnih zvezdic, ki tvorijo njegovo telo.

»Ne pozabi. Sem le energija. Nisem deležen časti in sreče, da bi sedaj bil fizično udejanjen. Vidva sta srečneža, ki lahko polno čutita in uživata v tem čudovitem planetu,« reče, še vedno s sijočim nasmeškom na obrazu. Tako znan obema … Kje sta ga že videla? Ga srečala?

»Povsod sem bil z vama. Kamorkoli sta šla, karkoli sta počela in doživljala. Vedno sem stal ob vama.«

»A nima vsak Zimran svojega angela varuha?« vpraša Mikra, nekoliko bolj podkovana v religijskih domenah.

»V večini je tako, a vsako bitje na planetu ima poleg svojega varuha tudi fizično udejanjeno dušo dvojčico in ta dva spremlja isti varuh. Nič hudega, če ne živita skupaj, čas in prostor sta le utvari,« odgovori.

»Torej sva midva duši dvojčici?« vpraša Mirk.

»Jap.«

Torej tukaj tiči odgovor na takojšnjo privlačnost in občutek, da sta si usojena … In zadnje čase … Ne predstavlja si več življenja brez nje, pomisli močnejša polovica.

»Aha,« se zakrohota bitje, Mikra pa ga prime za roko. Pozabil je, da njegove misli niso več le njegove.

»Nikoli niso bile le tvoje. Vedno jih nezavedno deliš naokoli,« sedaj nekoliko resneje pripomni angel. »Ampak, vse najtežje sta že prebrodila. Vse vesolje se vama zahvaljuje za pomoč, bila sta namreč ena izmed tistih, ki so s svojo avtentičnostjo in pozitivno energijo pripomogli, da se je zavest preobrnila. Vse negativne energije so zapustile planet in sedaj je Zimra prosta, da končno lahko postane fizični raj,« zaploska z energetskimi rokami, ki vseeno oddajajo pristen zvok tleskanja.

»A to? To se dogaja sedaj?«

»Ja. Počasi se prebujate v svojo pravo nrav. Prvi del učenja je zaključen, začelo se je praktično izkušanje na pozitivni osnovi. Poli so se res premaknili, a ne tako kot je bilo napovedano. Premaknili so se v notranjosti teles, v vaših DNK-jih. Se ne počutita drugače?«

»Ja. Se. Le definirati nisva znala, kaj se dogaja. Hvala,« reče v dno duše hvaležna Mikra. Tako božansko kot zadnje dni se ni počutila še nikoli.

»Prav to ste. Bogovi, ki kreirate svoje življenje. Zdaj imate priložnost, da to počnete brez negativnih primesi in si zmanifestirate sanjska življenja,« pripomni bitje.

»OOOOO,« Mirkovo počutje je ekstazično. »Hej, kako se kličeš? Imate svoja imena?« vpraša.

»Ja. Za vas imamo. Lahko me kličeta Elohim.«

Zdaj ga prešine: »A potemtakem obstajajo tudi druga energetska bitja? Vile, škratje … Morske deklice?«

»Seveda. Vsaka manifestacija na Zimri ima svoje duhovnega vodnika in zaščitnika. Tudi živali, rastline, morja … «

»In smo torej vsi eno?« Kot učijo nekatere verske doktrine? se sprašuje Mikra.

»Natanko tako,« se zopet zasmeje Elohim.

»Torej je fikus na oknu del mene? Pa Azer?«

»Ja, vsako bitje, in tudi živali ter rastline so bitja, ki predstavlja delček tvoje osebnosti. Občutja, ki jih gojiš do njih, predstavljajo občutke, namenjene lastni osebi. In ko to spoznaš, pravzaprav uvidiš realnost in pridobiš možnost zdravljenja. Takrat se ti odprejo največja vrata učenja. Ko ceniš in ljubiš vse okoli sebe, takrat spoznaš Boga v sebi,« modruje svetleča pojava. Preko njegovih besed se udeležencema duhovne razprave počasi odstira tančica, ki je meglila njun svet. Elohimove besede vsrkavata globoko v svojo okrevajočo se zavest.

»Torej si vedno prisoten? Te bova od zdaj ves čas fizično videvala?«

»Ne. V obliki energije bom prisoten ves čas, še vedno vaju bom vodil, v vidni podobi pa le, če bosta to želela. Pravzaprav potrebovala. A sedaj je čas jeze, manjvrednosti in podobnih ‘neprijetnosti’«, pomiga s kazalcema, »minil, tako da bosta v prihodnosti moje napotke potrebovala čedalje manj,« odgovori.

»Mi lahko svetuješ kaj glede učiteljstva?« takoj vpraša Mikra.

»Seveda. Zdaj je prišel tvoj čas, miška,« jo poboža po njenih kodrih, da jo prijetno zatrese po telesu.

»Z nikakršnim študijem se ti ne bo treba ukvarjati, stvari so se spremenile. Ne bom ti govoril, kako, zakaj in čemu, boš že sama ugotovila v naslednjih tednih. Moj nasvet je le, da uživaj, uživaj, uživaj. Vse se bo razpletlo natanko tako, kot si želiš.«

»Kaj pa jaz? Kako naprej?« se oglasi Mirk.

»Vse že veš. Vse potrebno nosiš v svojem srcu.«

»Izdelki iz gline? Se da živeti z glinarjenjem?« je presenečen.

»Poskusi, pa boš videl,« svetleče bitje postane redkobesedno.

Ker noben izmed dveh Zimranov ne občuti več strahu, njegove besede sprejmeta z veseljem. Poskusiti za svojo srečo? To je vse, kar je treba? Z lahkoto se bosta lotila izpolnjevanja srčnih želja …

Srečno se objameta in poljubita, hvaležna za premnoge blagoslove življenja.

»Hej,« se Mikra spomni svojih pokopanih sanj in se odlepi od Mirka. »Od malega sem si želela potovati. So letala res tako škodljiva za Zimrino ozračje?« vpraša.

»Potavanja z letalom, vlakom, avtomobilom, vlakom in podobnimi stvaritvami niso edini možni način prevoza,« reče žareče bitje. »Spomni se … Kaj te je navdušilo kot otroka? Kaj si gledala desetkrat in si želela, da bi tudi sama doživela?«

»Čarovnik iz Uza! Da bi bila Doroteja in doživljala njene pustolovščine!« krikne iz nje.

»Vem, ja,« se spet zakrohota Elohim. »In kako Doroteja najde spet svoj dom? Česa jo nauči dobra vila?«

»Da zapre oči in tleskne z magičnimi čeveljci?« potihem vpraša.

»Aha.«

»Kje pa naj jih dobim?«

»Imaš jih v omari. Tvoji čevlji so le podaljški tvojega bitja, magični so prav vsi,« nagne glavo in se spodbudno nasmehne.

»KAJ? TAKO PREPROSTO? To pa že ne more biti res,« blekne, a se zaveda, da ima magična pojava prav. Ves čas je vir njene sreče visel pred njenim nosom, a ga ni opazila.

»Torej zaprem oči in si predstavljam kraj, kamor želim?«

»Jap, natanko tako,« pokima. »Tako preprosto je vse skupaj.«

»Če sedaj dvakrat tlesknem s svojimi kopiti in pomislim na Rio de Janilo, se bom znašla tam?«

»Če si tega res želiš,« pokima še enkrat.

»In če si jaz zeželim obiskati svojo mamo, ki je nekje v divjini, se bom znašel ob njej?« se sedaj vprašanjem pridruži tudi Mirk.

»Ja. Tvoja mama predstavlja eno izmed zvezd danic, veš?« ga bockne Elohim v ramo. »Pravilno, da je nisi poslušal. Vsak na Zimri hodi po svoji lastni poti, prej ali slej pa se vse prave poti združijo v eno,« reče. »Tvoja mama je utrla pot sreče mnogim in prepričan sem oziroma prav dobro vem,« požmigne z očesom, »da bi te bila v naslednjih dneh zelo vesela.«

»Torej, če sem prav razumela, se lahko podam kamorkoli želim kar takoj. Kadarkoli?«

»Aha. Boš preizkusila«

»In če ne želim sama? Če želim, da gresta tudi Mirk in ti z mano?«

»Si v mislih naslikaš tudi naju in naju povabiš s sabo. To je vse. Če bova želela, se ti pridruživa, drugače pa svobodne volje ne smeš kršiti.«

»Lahko preizkusimo? Sta za?«

Elohim in Mirk prikimata.

Mikra vstane, zapre oči in si predstavlja plažo ob turkizno modrem morju, na kateri stoji z njima, gledajoč v sončni zahod. Dvakrat tleskne s svojimi gležnji in res …

Odpre oči in uzre veličastno svetlobo, ki združuje turkizno nebo s sijajem zelenkastega morja, najmogočnejši sončni zahod, ob njej pa stojita nasmejana sopotnika.

»O MOJ BOG!« je navdušena nad videnim. »Hvala, hvala, hvala!« se obrne k Elohimu.

»Ne zahvaljuj se meni. Zahvali se sebi in vsem Zimranom, ki so omogočili, da lahko uživate v polni lepoti in vseh zmožnosti planeta,« ta zavrne njeno hvalo.

»Tako, za danes vaju zapuščam. Uživajta v raziskovanju,« reče sedaj. »In če me potrebujeta, ne pozabita, samo misel daleč sem. Če želita vidno navzočnost, sporočita.«

»Hvala! Res, milijonkrat hvala za ta dar!« se mu zahvaljuje Mirk.

»Ni to moj dar. To je dar očeta. Da pa ga lahko uživata, se zahvalita sebi in ljubezni, ki sta jo ohranjala v svojih srcih,« odzvenijo besede, preden zbledi mavrični sij.

Par zaplava v toplem morju, se škropi z vodo in razigrano uživa v brezskrbnosti. Kmalu se spomnila na Azra, zato se s tleski vrneta v stanovanje.

Mucek ju že nestrpno pričakuje in hlastno pogolta svojo večerjo. Nato se zlekne na Mirkove noge in molče zahteva gladenje kožuška. Par izkoristi nego mačjega mladiča, da strne svoja doživljanja in evforično načrtuje naslednji dan. Čaka ju ogromno stvari, ki jih želita udejanjiti, zato ob vseh načrtih in idejah kmalu obnemoreta. Azra odložita v njegovo košaro, sama pa se preselita v spalnico in v trenutku zaspita.

V novo jutro se prebudita vzhičena, polna slik o sanjski prihodnosti. Mikra prižge računalnik, da bi videla, če je kateri uslužbenec odgovoril na včerajšnje sporočilo o sestanku. Javili so se vsi zaposleni, eni so dali odpoved, drugi napovedali mesec dopusta. Dejstva, da je prosta kot ptičica na veji, se razveseli kot majhna deklica, Mirk pa v tem času tudi napiše in odpošlje svojo odpoved. Odgovor prejme takoj. Šef je na dopustu, odsoten bo do konca naslednjega tedna, sporoča avtomatski odzivnik spletnega predala.

Takoj po zajtrku odpotujeta k Mirkovi materi, ki je na eksotičnem otoku zaživela novo življenje. Vesela ju je, a jima pove, da starega okolja ne pogreša prav nič, ostala bo na peščenih plažah, v objemu dvajset let mlajšega Joahima. Dan preživijo med raziskovanjem rajskega kraja, zvečer pa se vrneta v stanovanje k svojemu mlademu mucu. Tega potovanja ne veselijo, zato je dan zadovoljno predremal v toplem gnezdecu, ki sta mu ga uredila ob mali grelni pečki v kotu dnevne sobe.

Naslednji dan Mirk zopet začuti močno potrebo po ustvarjanju glinenih posodic, zato se odpove potovanju, a Mikre to ne moti. Leta in leta je vsak prosti trenutek namenila spremljanju potovalnih oddaj in nič je ne more ustaviti, da ne bi tudi v živo doživela čimveč lepot Zimre. Razume, da ima Mirk svoje načrte, zato ga spodbudno vpraša, če pri svojem raziskovanju potrebuje pomoč, in hvaležno sprejme njegov negativen odgovor. Ne bosta omejevala sanj drugega, dokler lahko živita svoje. Ona potleska s kopiti in izgine, on pa prižge televizijo. Preseneti ga snežna zavesa na vseh programih.

Očitno je nekaj narobe z oddajnikom, si misli. Ne ve, da na delo letos ni prišel še noben novinar, vse televizijske in večino radijskih hiš sameva.

Odpravi se v trgovino z orodjem za lončarjenje. Na srečo odprto najde v majhni uličici starega mestnega jedra, vodi pa jo star moški s sivimi brki, ki je vesel vsakega obiska. Poln je dobrodejnih nasvetov, ki jih Mirk požira z odprtimi očmi in ušesi. Šele čez dve uri iz trgovine odkoraka bogatejši za kopico napotkov, polno vrečo mase za kalupe, s kopico barv in različnih glazur ter celo vrsto orodja in modelirk. Dvajset kilogramov gline, leseno lončarsko vreteno in pohištvo za žganje keramike na dom še isto uro pripelje dostavni kombi. Vedno skrbno urejen in pospravljen kabinet se tisti večer preobrazi v keramično delavnico s pravim umetniškim neredom. Še preden se vrne Mikra, Mirk že poriva pedale in umazan do vratu poskuša oblikovati prvi krožnik. Takoj ko sede za vreteno, se spomni zimskih večerov pri zdaj že desetletja pokojnem dedku, s katerim sta ustvarjala magične izdelke, kot jih je dojemal takrat.

Delo mu odlično steče od rok. Povrne se tudi vse navdušenje in pri petintridesetih letih zopet najde svojo otroško dušo. Srečen se loti zahtevnejšega projekta, pepelnika, ko skozi vrata stopi Mikra. Všeč ji je nova podoba nekdaj hladne sobe, poda se njenemu izbrancu, in z veseljem mu ponudi pomoč. Ob gnetenju si tako nasmejano izmenjujeta doživljanja, postelja pa ju med svojimi rjuhami dočaka šele pozno ponoči.

Naslednji mesec mineva med bolj ali manj podobnimi dnevi. Mikra si ogleduje kraje, o katerih je sanjala vse življenje, sem ter tja se ji pridruži tudi Mirk. Vedno je poleg nje, če se nameni ogledat kakšno mesto, kjer še vedno gojijo lončarsko umetnost. Medtem ko je večina nakupovalnih centrov zaprtih, majhne zasebne trgovinice obratujejo s polno paro in glinena produkcija ne predsavlja nobene izjeme. Povsod najde zadovoljne lastnike, ki so mu pripravljani pomagati s svojim znanjem in ga napotiti v pravo smer. V mesecu dni postane pravi izvedenec, njegova dela pa prave keramične umetnine. Poskusno jih razstavi v izložbi starega gospoda, kjer je nabavil prvi material in pripomočke. Ta mu že čez teden dni sporoči, da so pošli vsi izdelki, kupci pa jih želijo še. Očitno je našel pravo delo zase, še nikoli se ni počutil tako mladega, zadovoljnega in izpolnjenega. Vse ima, kar želi. Življenje je preprosto čudovito.

Mikra končno obrede večina krajev in naravnih lepot, ki jih je želela obiskati, in se spet posveti načrtom za prihodnost. Uslužbencem, ki so si privoščili počitnice, pošlje dopis, v katerem sporoča, da se podjetje zapira, vsem pa na račune nakaže lepo odpravnino. Izkaže se, da banke prve tri tedne po novem letu niso obratovale in je zaradi tega nastalo nekaj zmede, a našli so so Zimrani, ki so stvari hitro popeljali v normalne tirnice in poslovanje je dalje steklo brez nevšečnosti.

Kako naj sedaj postane učiteljica? Za obiskovanje še ene fakultete, opravljanje izpitov in podobnih ceremonij nima veselja, zato na pomoč pokliče Elohima.

»Kar pojdi v eno izmed šol,« se glasi njegov nasvet. »Videla boš, da vsakega čaka primerno mesto.«

Mikra res odide na šolo v bližnji ulici in se nameni do ravnateljice. Ta sedi v svoji pisarni, kjer ureja načrte dela v prihodnje. Vse se je spremenilo. Od večine prej zaposlenih učiteljev je prejela obvestilo, da odpovedujejo službo, našlo pa se je prav takšno število prosečih oseb z različnimi darovi, ki bi z veseljem poučevale. Šola je bila zadnji mesec zaradi reorganizacije zaprta, na vrata pa sedaj trkajo znanja željni mladi in njihovi starši.

»Kakšno znanje ponujate?« vpraša Mikro, ko ji ta razloži namen njenega obiska.

»Učila bi geografijo. Sicer sem zaključila študij socioloških ved, sem pa spremljala ogromno geografskih in potovalnih oddaj ter zadnji mesec nenehno potovala. Prepričana sem, da lahko otrokom marsikaj ponudim,« samozavestno odgovori.

»Kako bi poučevali? Kakšen bi bil vaš način dela?« ravnateljica nadaljuje z vprašanji.

»Z otroki bi potovali naokoli ter bi geografske značilnosti in posebnosti spoznavali izkustveno, na licu mesta.«

»Kako pa bi potovali?«

»Kako? Kako bi potovali? Ja, s tleskanjem gležnjev, seveda,« se čudi Mikra nepoznavanju očitnega.

»Aaa, to je torej vaš dar,« kima ravnateljica po imenu Zarja.

»Kaj tega ne morete početi vsi?«

»Ne, prav vsak ne. Opažam pa, da ima vsak vsak posameznik svoje posebne darove. Bodoča učiteljica zgodovine, recimo, lahko potuje v času, zato namerava učence voditi v zgodovinsko pomembne trenutke, da bodo sami videli in spoznavali kako in zakaj se je kaj pripetilo. Učitelj književnosti lahko naveže stik  z živimi in pokojnimi avtorji in jih namerava osebno predstaviti svojim varovancem ter tako nuditi možnost, da jih sami kaj povprašajo,« se Zarja navdušuje nad spremembami, ki jih je novo leto prineslo na področju šolstva.

»Očitno bo šolanje sedaj temeljilo na izkustvenem učenju Tudi matematik ponuja nove principe … Medtem ko ne vem še, kaj naj z jezikoslovci. Vse več ljudi obvladuje telepatijo, kot ste verjetno opazili, tako da znanje po različnih jezikih ni več potrebno,« mrmra med zamišljenim strmenjem v papirje. »Torej, vi želite poučevati geografijo?«

Mikra pokima.

»Kdaj lahko začnete? Bo naslednji teden prehitro?« ravnateljica dvigne oči s papirjev. »Učenci in njihovi starši postajajo že nekoliko nestrpni zaradi nenapovedano podaljšanih počitnic. Kar naenkrat se vsi veselijo obvladovanja novih znanj,« se zasmeje. »Pa saj imajo prav, preveč časa smo zabili v temi.«

»Naslednji teden bo odlično,« odgovori Mikra.

»Dobro, torej velja. Pričakujemo vas torej čez trinajst dni,« Zarja se dvigne in Mikri poda roko, ki jo ta močno stisne.

Poskočno odide do doma, kjer veselo novico zaupa dragemu. Tudi on je vesel njenega uspeha in z veseljem posluša njene načrte, kam vse bo peljala svoje varovance in česa vse jih bo naučila.

»Kako se življenje v enem mesecu obrne povsem na glavo,« zvečer šepeta svoji izbranki Mirk, medtem ko mu ta leži v naročju, mu prepuščena na milost in nemilost, da lahko objema in boža njeno celotno telo.

»Mhm. Pred novim letom še pomislila nisem, da bi želela kdaj zapreti agencijo in učiti najstnike. Si moreš misliti? In brez kakšnega šolanja v te namene.«

»Jaz pa sem se spomnil svojih otroških sanj in jih v tako kratkem času uresničil. Je to sploh resnično? Kaj če so to le sanje in se zjutraj prebudiva v staro življenje? Bi lahko še tako živela kot sva? Odtujeno, z mislimi vedno pri skrbeh glede denarja, uspeha, sodelavcev … Vedno v strahu … Med občutki nevrednosti …«

»Ne verjamem,« odgovori. »Veš, da niso sanje, srček,« ga sedaj poljubi. »Zimra je res postala raj, kot je napovedal Elohim. Si spremljal televizijo zadnje čase? Sami novi obrazi, ves čas vesele novice, vesele oddaje, srečni ljudje … No, le zavarovalnice so propadle … Slabo se očitno piše tudi zdravilski industriji in ostalim zdaj nepotrebnim ustanovam. Si kdaj prej pomislil, da se res lahko zdravimo sami? Če pomislim …« sedaj dvigne glavo. »Splošno gledano pa v temeljih strukture ni tako velike drastične spremembe. Le osebe, ki se zdaj ukvarjajo s tem, so druge in drugačne. Večinoma. Še vedno je nekaj posameznikov, ki so že prej živeli sanje, pa nam sedaj pomagajo in nas usmerjajo. Vsak, ki je odprl svoje srce, je našel svoj prostorček in zdaj uživa v svojem delu. In tega očitno šele sedaj dojemamo kot svoje poslanstvo,« modruje.

»Res pa je, da je vrednotenje popolnoma drugačno,« svoje doda tudi Mirk. »Včeraj se nisem mogel zadržati, da ne bi spremljal programa dobro uro. Čisto me je potegnilo, ne dobre, fantastične novice na vseh korakih. Si vedela, da so spustili vse živali iz živalskih domov? Ker nas ne vodijo več strah, jeza in agresivnost, se tudi živali do nas obnašajo drugače. Levi so, preden so jih naložili na ladjo in odpeljali na staro celino v naravno okolje, predli kot mucke in se drgnili ob noge trenerja … Videl sem medveda, ki je objemal majhno deklico, njena mama pa se je veselo nasmihala poleg …Z neba sem videl prileteti orla, ki je sedel na ramo petletnega dečka in ga s krili ščitil pred dežjem … «

»Kaj misliš, čemu se morava zahvaliti za tako velike blagoslove?« vpraša Mikra in se spet tesneje privije v objem.

»Ljubezni, bi rekel,« odgovori Mirk in jo stisne.

»Mmmm, ljubezni …«

 

Nada po treh dneh pisanja, ki ga prekinejo le dnevni sprehodi v bližnji gozd in obisk banke, da je dvignila mesečno socialno podporo, dokonča zgodbo ter svojo različico apokalipse  pošlje reviji. Nekoliko je skeptična glede vsebine. Je res fantastična? Da bi ljudje postali tako enotni in s skupno močjo manifestirali nebesa na Zemlji? Težko verjetno, torej ustreza žanru.

Iz revije jo pokličejo čez nekaj dni in napovedo, da bo zgodba objavljena v naslednji izdaji. Tako jim je všeč, da ponujajo tudi tiskano in elektronsko izdajo.

Seveda je Nada navdušena, prepričana je, da bo po vseh katastrofičnih napovedih fantazijska različica prava uspešnica. Ljudje so siti negativnosti, želijo si boljšega vsakdana, čas je za spremembe.

Zgodba v vseh treh oblikah izzide čez mesec dni in prvih nekaj tednov ni opaziti nobenega odziva. Bliža se praznik mrtvih in iz parih knjigarn so sporočili, da bi želeli dodatne izvode. Teh je še dovolj. Prodajati se začnejo tudi elektronske različice. Sicer počasi, sprva le kakšna na dan.

V  začetku usodnega meseca pa nenadoma poidejo vsi tiskani izvodi. Skoraj naenkrat, v nekaj dneh, medtem ko zneski prodaje elektronske knjige vrtoglavo narastejo. Izve, da ljudje zgodbo sami prevajajo v tuje jezike in jo pošiljajo  znancem po vsem svetu. Kot darilo. Kot namen, namero enosti, povezanosti in ustvarjanja lastne resničnosti, ki je dobra. Pred apokaliptičnem datumu avtorica v svoji državi postaja čedalje bolj iskana. A ostaja skrita med štirimi stenami, strah jo je publicitete. Morda si jo je želela nekoč, zdaj je pretresena. Zakaj ji namenjajo toliko pozornosti? Saj je samo zgodba. Nobena odrešenica ni. Ne ve, kako bo v novem letu. Ali nas res čaka napisano.

Usodni dan mine brez sprememb, a njena zgodba predvideva glavno dogajanje na novega leta dan, tako pripoved postane še aktualnejša.

Silvestrovo bo preživela sama v družbi Odiseja. S tem večerni sprehod prestavita na poznopopoldanske ure, kajti prepričana je, da ta večer ne bo drugače, kot je bilo vedno. Občutek, da je nastanjena sredi Bejruta v vojnem času, jo tudi tokrat res ne pusti na cedilu. Petarde, pištole in bogsigavedikajše začnejo pokati že kmalu po četrti uri popoldan. Na srečo je pes v štirih letih svojega bivanja nekoliko utrdil svoj živalski karakter in sedaj ne bega več kot srna na čistini med bombandiranjem vojnih letal. Je pa vsako leto huje.

Zdaj ga odpelje domov, nato pa se odpravi še v trgovino. Nocoj se ga bo pošteno napokala. Bodo ljudje fantazijo uspešno preobrazili v realnost? Če se bo res zgodilo napisano ali ne, odločilni trenutek bo prespala, je odločena.

Zvečer si počasi pripravlja poslednji obed leta, pire krompir, zelenjavo in polnjene bučke. Njena najljubša jed, začinjena s pol litra vina. Ob kuhanju in pljuckanju kozarca spremlja televizijski program. Ta je poln nasmejanih lepih fantov in še lepših plastičnih žensk, ki nenehno nazdravljajo. Ne ve se natanko čemu. Zdaj se veselijo lepe prihodnosti in novih začetkov,  drugič pa opozarjajo na napovedane katastrofe, ki morda prežijo na nas v tej usodni mrzli noči.

Napoči polnoč in ob zvokih dunajskega valčka se Nada zavrti po črvivem podu. V eni roki drži kozarec ponarejenega šampanjca, v drugi cigareto znamke Marlboro z oznako Gold. V naslednji uri sprazni steklenico in škatlico ter se uleže v posteljo. »Kar bo pa bo,« si reče, nato pa se ovije z belo svetlobo in zaspi.

Še preden odpre oči, se vprašala, kako se počuti. Glava je ne boli, tudi slabo ji ni, torej je penina ni ugonobila tako kot običajno.

Psihično občutje? Radovednost. Otroška radovednost.

Odpre svoje modre oči in nekaj centimetrov nad glavo zagleda pasji smrček. Nočni počitek ji je nudila žimnica, položena le na tla, zato so pasje oči vanjo zrle zviška – se ji dozdeva.

Govoriš? ga vpraša z nasmehom na ustih.

Seveda. Saj se pogovarjava že ves čas, zasliši znan glas, za katerega čuti, da prihaja iz globine Odiseja, a pes svojih ustnic ne premika. To se ji ne zdi čudno. Prej domače.

Večinoma sva se vedno razumela, le, oh, le tega, tega nikoli nisi želela razumeti. Ne maram, da me kličeš mucek ali lisjaček ali čriček, se spet zasliši, pa nenehnega, po tvojem mnenju trepljanja, po mojem mnenju tepežkanja moje zadnjice, kuža pomenljivo privzdigne svoje obrvi.

Seveda, se opravičujem, reče Nada brez občutka krivde ali sramu, ker je dejansko razumel njene blebetarije.

Če si pa tako luštkan pa mehek pa pameten pa … Poboža ga po glavici in gobček nežno stisne v smešno grimaso, da se ji zdi še ljubkejši. Obožuje tega psa.

Ja, sem slišal že večkrat. Tudi jaz te imam rad! zdaj zarine svojo glavico pod njeno in telo vrže k njenim rokam, da ga stisne v objem. Enak obred kot vedno, le z dodatkom, da ga tokrat ne samo čuti, temveč tudi sliši. 

Greva lulat? se ponovijo vsakodnevne besede.

Jaaaaa, prosim. Deset je že ura … »Hoov,« žival ne pozabi na obvezen jutranji lajež, medtem ko jo pospremi do kopalnice. Tam jo čaka pred vrati, lajajoč, poskakujoč in zavijajoč.

»Kaj te nestrpnost ni minila?« Nada odpre vrata in ga vpraša smejoč, tokrat je neučakanost ne moti.

Saj nikoli nisem bil. Rad to počnem, moje jutranje razgibavanje vseh čutov, odgovori Odisej. Ti si tista, ki je bila nestrpna, pa si kot takšnega videla tudi mene.

»Aha, vem. Prav imaš,« reče in zapre spet vrata.

Čez nekaj minut jih zopet odpre in nabere potrebne stvari za jutranji sprehod. Bundo, kapo, jopico in rokavice zase ter vrvico in dve plastični vrečki za pasje bitje. Spotoma vrže oko še proti telefonu, ki leži na kuhinjski mizi. Lučka na njem utripa, torej se je nekdo spomnil nanjo. A trenutno se ji to ne zdi pomembno, tudi ona si želi svežega zraka.

Odideta na ulico, kjer srečata precej nasmejanih ljudi. Vsi ju prisrčno pozdravijo, nekateri pa ji celo podarijo novoletne poljube. Tudi ona je razigrana, ne ve, če se je njena zgodba res uresničila, a to ni več važno. Polno uživa v trenutku, veseli se vsake male podrobnosti, kot majhen otrok, ki je prvič stopil na igrišče. Navduši jo mavrični odsev toplega sonca na kupu snega sredi dvorišča, da svoj obraz dvigne kvišku in se zahvali za vse blagoslove svojega življenja.

»Hvala, hvala, hvala!« Ta občutek popolnosti, enosti s svetom je vse, kar potrebuje.

Ko se vrneta, v roke vzame telefon. Presenečeno ploskne po licu, sto zgrešenih klicev in dvesto sporočil. Vsi so srečni, zadovoljni, hvaležni. Tudi ljudje, ki jih ne pozna – ne ve, kako in kje so dobili njeno telefonsko številko – jo blagoslavljajo in ji voščijo vse najlepše v mavričnem letu. Torej je res. Zgodilo se je napisano.

V naslednjih dvanajstih Nada veliko potuje z metodo Doroteja, sabo pa vedno vzame tudi kužka. Živali so sedaj povsod zaželene in cenjene. Vse, kar je napisala v svoji zgodbi, se počasi uresničuje, ona pa postaja svetovno znana pisateljica. Njene sanje so se uresničile po tistem, ko je med drugim odvrgla tudi svoj ponos. O tem je že Dante trdil, da je prvi in največji greh, ki ga je treba premagati: »O obdarovani možje, ničvredni za prvo mesto, kako malo časa ostane lovorikova krona zelena. Sapa vetra je vse, kar je slaviti tu na zemlji: piha v to in ono smer in ko spremeni stran neba, spremeni ime …«

Noben dosežek se ne rodi iz napora le enega in Nada ne čuti nobene potrebe po slavi ali priznanju za svoje delo. Občutek polnosti v sebi ji zadostuje.

 Še vedno piše, ljudje jo najemajo, da ustvarja zgodbe življenja, ki si ga želijo. Nekateri, največ nekdanji politiki in premožni ter pomembni gospodarstveniki so tisti, ki se še niso popolnoma prebudili in nebes na zemlji še niso udejanili. Tem pomaga, da najdejo svojo pravo bit.

In seveda je na eni izmed peščenih plaž srečala tudi svojo drugo polovico, ki se ji v ljubki hišici na hribu ob morju pridruži zvečer. Kakšen raj pa bi to bil, če ni ob tebi nikogar, s katerim bi delil svojo srečo …

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

6 komentarjev

  1. anja pravi:

    Resnično lepa zgodba! :good:

  2. Oneya pravi:

    Slike so delo: http://www.lightworkerenergyart.com/ in jim imam doma tudi sama nekaj (poštnina iz Amerike znese 10 dolarjev), oblikuje pa tudi zanimiv nakit 😉

  3. Oneya pravi:

    Ne samo, da se je 21. 12. izkazal za enega najčudovitejših dni v mojem življenju, zgodba je bila tudi objavljena v zbirki Zvezdni prah 2012, letni zbir slovenske fantastike, :yahoo:
    leto kasneje pa sem zaživela še v hiški nad morjem z osebo, ki sem jo (sicer že pred pisanjem) spoznala na peščeni plaži Kanarskih otokov. :good:
    Torej bo očitno res nekaj na tem 😉 (preobrazbi strahu v pozitivno) :good:

  1. januar 16, 2014

    […] prihodnosti, ki bi si jo želela; o podobni varianti sem pisala tudi sama v fantazijski zgodbi Mavrično leto, s katero sem preobrazila svoj strah pred 21. 12. 2012 v pričakovanje srečne prihodnosti. A ne bi […]

  2. januar 18, 2014

    […] 21. 12. 2012 se je izkazal za enega najlepših dni v letu.  […]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)