NA KRILIH ZAUPANJA, Richard Bach

Nekaj citatov iz čudovite knjigice Richarda Bacha: Na krilih zaupanja

Jamie ga je z občutkom olajšanja prijel za roko. “Nisem verjel …”

Hipnotizer ni upočasnil koraka, pa tudi odgovoril ni; z dolgimi koraki je prečkal sobo in svojega poskusnega zajčka vlekel za seboj. Verjetno je bilo slišati kot krik, čeprav Jamie tega ni nameraval. Iz njega se je izvil glas, poln groze, zmedenosti in osuplosti.

Blacksmythovo telo je izginilo v kamen. Za trenutek se je Forbes močno oklepal roke, ločene od telesa, katere zapestje in dlan sta se pogrezala globlje in globlje in tudi njega vlekla naravnost v zid …

Jamie Forbes se je negotovo spustil po stopnicah z odra, kjer se mu je nekaj ljudi iz občinstva z nasmehom zahvalilo za pogum, ko se je prostovoljno javil za nastop: “Je res izgledalo tako resnično, ste res mislili, da je vse iz kamna?”

“Seveda je bilo vse res.”

Zakrohotali so se, se nato zmedeno nasmihali in mu pojasnjevali svojo reakcijo: “Pa saj ste bili na odru, na sredini. Na sredini praznega odra … Res ste verjeli v vse … kajne?”

Ne samo, da je verjel. Vedel je, da je bilo vse res. Trdno kot balvan, trše od kateregakoli jekla, ki ga je kdaj otipal. Prepričanje? V tisti sobi bi bil lahko stradal do smrti, ujet v … v kaj? V več kot prepričanje. V popolno, nedvoumno prepričanje …

na_krilih_zaupanja_richard_bach_3

“Hipnoza ni prav nobena skrivnost. To je vse: ponavljanja – neprestano ponavljanje. Sugestije na vsakem koraku. Sami sebi sugeriramo, vsi ljudje okrog nas nam sugerirajo: razmišljaj tako, naredi to, bodi ono. Kamni nam sugerirajo: so trdni, so materija, četudi vemo, da so vse novi le energija, povezani vzorci, ki jih prepoznamo kot materijo. Ničesar ni, kar bi bilo trdno …”

Sugestija, je razmišljal, je vsaka izjava, na katerikoli ravni, s katero se strinjamo ali ne. Tisoč sugestij, milijon, morje jih je; sprejetih, oboževanih, razumnih in ne, zanikanih, prezrtih … vse se nevidne pretakajo skozme, skozi vsako človeško bitje, skozi vse živali, skozi vsako obliko življenja na Zemlji: je treba jesti in spati, čutiti vroče in hladno, bolečino in zadovoljstvo, srce mora biti …

Vsak trenutek, kadar uzremo zid, obudimo izjavo: trdno – ne – morem – skozi. Kolikokrat na dan za delček milijardinke pomislimo na zidove? Vrata? Strope? Okna? Za koliko tisočink sekunde sprejmemo meje – meje – meje, a se tega niti ne zavedamo?

Zato so dojenčki toliko  časa nebogljeni, čeprav se učijo hitreje kot blisk. Dojenčki morajo sprejeti temelje, neko kritično maso sugestij in se kot duša navaditi na našo že privzeto dojemanje razsežnosti prostora in časa. V obdobju zgodnjega otroštva se zgradijo temelji za brezpogojno dojemanje smrtnosti. Na uboge malčke se zlije jez sugestij …

In sredi vsega tega se moramo smrtniki naučiti tudi bati se, je razmišljal. Če smo minljivi, je nevarnost nujno potrebna, propad mora biti verjeten, če se bomo šli to igro. Moramo jo igrati, moramo se potopiti globoko, globoko in še globlje v ocean sugestij naše smrtnosti, omejenosti, ranljivosti, v ocean naše slepote za vse razen za nevihte lastnih čustev: laži moramo pretvarjati v neomajno resnico, brez vsakih vprašanj; in medtem ko vse to počnemo, da bi za čim dlje ubežali smrti, se sprašujemo, zakaj smo sploh tu in kako je mogoče, da smo to igro v preteklosti poimenovali zabava …

Tisti, ki se odločijo, da bodo del igre, privolijo v hipnozo – to smo mi. To sem jaz.

“Vse se zgodi z nekim namenom. V to verjamem. Vse se zgodi z namenom.”

“Nisem si mogel kaj, da ne bi premišljal o tem, kar ste mi povedali,” ji je zaupal. “Da nas sugestije hipnotizirajo.”

“Če jih sprejmemo,” je odvrnila.

“Ko smo stari dva dneva, nimamo prav veliko izbire. Kasneje pa je tako ali tako prepozno.”

Odkimala je. “Ne. Vedno imamo možnost izbire. Stvar sprejmemo, ker jih želimo sprejeti. Za negiranje sugestij ni nikoli prepozno. Saj ni nobena skrivnost: sugestija, potrditev, izvršitev …

Zato lahko hodi skozi zidove, je premišljeval in se odkrival: ne sprejema več sugestij, da je umrljiva. Če ne bi bili napačno vzgajani, če ne bi sprejeli sugestij, če ne bi bila vaša zavest odvisna od kulture, ki ste jo izbrali … bi lahko šli skozi tisti zid.

Je bistvo umiranja res le dramatična sprememba prepričanja o vsem, v kar verjamemo? In zakaj moramo za to spremembo umreti? Ker smo sprejeli prepričanje, da moramo umreti, je razpredal dalje. Poročili smo se z globokimi sugestijami o obstoju razsežnosti prostora in časa – dokler naju smrt ne loči … Nihče nam ne pove, da je umiranje navada, ne pravilo.

Zato je lahko Sam Black svoje telo zapustil, ko je bil popolnoma zdrav. Hipnotizer je uporabil svoje znanje in se odhipnotiziral od odvisnega zavedanja, od milijard sugestij, ki jih je sprejel za svoje, ki so jih za svoje vzeli vsi smrtniki; in sicer to, da smo ujetniki teles, ujetniki gravitacije, ujetniki atomov, ujetniki kultur, ujetniki zemeljske miselnosti – vse dokler smo pripravljeni sodelovati v tej igri.

Spoznal je, da je bistvo vsega v prostoru in času pravzaprav hipnoza! Sugestije niso del naše resničnosti, vse dokler jim ne damo dovoljenja, da to postanejo, vse dokler jih ne sprejmemo za svoje. Sugestije, ki nas vežejo, so le ponudbe, predlogi – vse dokler jih ne sprejmemo in si iz njih po lastni meri sami skujemo verige.

na-krilih

Ne morem zaupati vidu, niti sluhu in ne dotiku, da bi mi pokazali, kaj je resnično, saj so vse zaznave le del moje zamaknjenosti. Pa vendar vem, da živim. To je resnično. Jaz sem.

Si vedno bil, se je zaslišal šepet. In vedno boš.

Neglede na lažno razsežnost prostora in časa, ki jo vidiš, sedaj spet ne; neglede na vse sugestije in stranpoti, neglede na vsa ugibanja in prepričanja, neglede na vse teorije in zakone in neglede na vse pretvarjanje o tem, da smo nekdo, pa to nismo – torej pokončno hodci na ohlajajočem se površju nebesnega kamna, na enem izmed ducat planetov, ki rišejo večne spirale okrog neprestane jedrske eksplozije, v vrtinčasti galaksiji, v vesolju ognjemetov, za našo masko leži ‘življenje’; torej tisto neskončno in večno načelo o nikoli rojenem in nikoli umrlem in pravi jaz ni eden v pojemajočem ognju, ampak v njem.

In mi smo v svojem skromnem prepričanju, da smo tu doma; starodavni Nezemljani v svojem prepričanju o civilizaciji, ki jo je vrglo na neko zvezdo; duhovna bitja, prepričana o posmrtnih življenjih in sanjah in razsežnostih tam preko – na znotraj prav vsi delujemo na ravni simbolov, vsak od nas je iskra in blisk večne resničnosti.

Zdrznil se je nad svojimi mislimi. Kaj je to, o čemer premišljujem? Od kod vse to vem?

Jamie, resnico poznaš, ker letiš … in kot vsi drugi, jo nosiš v sebi; sam to že vseskozi veš. Le ta trenutek si izbral, da se vsega spomniš.

Te zabava?

Ustvarjanje svetov? Ja, če delo dobro opravljaš, je res kar zabavno. Kot ti … kot vsi odkrijemo, ko se zavemo, da sami ustvarjamo svetove; z vsako sugestijo, prestavo, izjavo, afirmacijo … Sami sebe ustvarimo iz domišljije, sugestij in idej, se postavimo v okolje, kjer že ogromno ljudi deluje v zamaknjenosti, katere del želimo biti tudi sami … S svojo zgodbo lahko kadarkokoli zaplujemo v katerokoli smer, naša vera v prostor in čas pa je naše morje, naš oder, in v trenutku, ko pozabimo, da moremo svojo zgodbo spreminjati, namesto da bi živeli v ustvarjalni zamaknjenosti, zaživimo v neustvarjalni.

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)