NAD ANGINO BREZ ANTIBIOTIKOV

Še zimskega jutra sem se zbudila s kljuvajočim občutkom v desni polovici grla. Stopila sem do ogledala, da preverim stanje, in res … Bele lise na rdeči otečeni podlagi so potrdile moje sume ter napovedale izbruh angine, občasne spremljevalke v otroških časih in redne v določenem obdobju mojega življenja.

Pravzaprav je bila ravno angina tista, ob kateri sem se spraševala, zakaj so se obolenja v dobrem letu nezdravega razmerja redno izmenjevala s hudimi vnetji mehurja, da sem bila ves čas na antibiotikih (ospena v obliki tablet moj želodec ni več prenašal, zato sem pri 24-ih pila otroški sirup). Da je nekaj narobe z mojim življenjskim stilom je opazila tudi moja tedanja zdravica in predlagala spremembo. Obe bolezni – tako mesečna vnetja mehurja oziroma sečevodnih poti, ki so se takrat pojavljala prvič in močno upam, da tudi zadnjič, kot redne angine – sta izginili z zaključkom veze, ki me je poleg zdravja oropala tudi za dobršen del samospoštovanja in samozaupanja.

Z eno prav lahkotno izjemo v vmesnem obdobju so se nezmotljive kljuvajoče bele lise v grlu vnovič pojavile šele letos, in sicer natanko deset let po zadnjem neznosno bolečem izbruhu – 13. 2., v noči pred valentinovim. Takrat sem ‘dan ljubezni’ preživela najprej jokajoč pri zdravnici, nato pa osamljena v svoji postelji, kjer sem se počutila še bolj bedno. Name se tisti dan ni spomnil prav nihče, tudi bivši ne, pa čeprav sem v njegovo posteljo prejšnji večer prišla navidezno zdrava, štiri ure kasneje pa od tam odšla (zadnjič) z vročino, med tresenjem in hudimi bolečinami že med požiranjem sline.

No, v desetletju se je spremenilo veliko stvari, med drugim sem odkrila tudi moč samozdravljenja, vzroke za bolezni in mnoga orodja, s katerimi si lahko pri tem pomagamo. Tako sem na ‘bojno polje’ proti bakterijam, ki sem jih na podlagi preteklih izkušenj prepoznala takoj in jih dojemam zgolj kot fizično udejanjene energetske parazite, stopila z večino municije, ki jo poznam. Pri tem je pripomogla še manjša brca v rit, ki ni dopuščala izbire, kajti moj zdravstveni karton se je med vsemi selitvami nekam izgubil in že več let nimam izbranega svojega osebnega zdravnika.

brez antibiotikovDa ne bo šlo zgolj s hrano, mi je bilo jasno, kajti na Fuerteventuri sem imela priložnost opazovati Savino Atai, ki se je kar precej časa neuspešno mučila z različnimi naravnimi antibiotičnimi in prav nič dišečimi zvarki, a klonila in po nekaj dneh bolečin le odšla po antibiotike.  Vseeno se strinjam z njo, da prvo vrsto na fronti bojuje hrana, zato sem takoj zjutraj nabavila predvsem bio izdelke, s katerimi sem svoje telo vestno zalagala nadaljnjih nekaj dni: česen, čebula, ingver, rukola in druga solata, namesto španskih pomaranč (nekje sem že pred leti pobrala, da naj bi bila Španija edina država v EU, ki uporablja genetsko spremenjena semena, zato plodov it tam ne kupujem) sem izbrala ciprske grenivke (nad katerimi sem navdušena še danes in so zamenjale jutranji napitek iz stisnjene pomaranče), kivi, limone, jabolka in obvezne banane (brez teh mi živeti ni). Z izjemo bio jajc nobenih živalskih surovin, nobenih sladkarij.

Za prvo pomoč s področja prehranjevanja sem se zatekla k očetovemu domačemu medu in propolisu (nekajkrat na dan), sokovom iz grenivk z ingverjem, grgrala in pila sem limonado brez sladkorja ter si privoščila tudi obilno kosilo in večerjo – zelena solata s česnom, pa krompirjeva solata s čebulo, juha iz doma pridelanih rumenih bučk, spet domač pečen krompir s polpeti iz bio kupljene zelenjave (v katerem je bilo seveda vmešanega veliko česna in čebule, pa tudi zelišč, kot so origano, bazilika, peteršilj), brokoli …

Vendar pa prva bojna vrsta potrebuje svoje zaledje. Proti angini sem se začela boriti takoj, ko sem jo začutila, iz izkušenj z njo pa sem vedela, da imam (v povprečju) na razpolago časa do naslednjega dne, preden me najprej odpošlje k zdravniku, potem pa dokončno položi v posteljo in tam obdrži ves teden. Čeprav sem se utrujena že zbudila, sem psa na jutranji sprehod odpeljala do vrha hriba, pri čemer sem se dodobra prepotila. Tja sem se podala zaradi razmišljanja, da vročina ravno s potenjem izloča iz telesa strupe, jaz pa si nekajdnevnega poležavanja na takšen način ne želim, torej bom zanj poskrbela sama. Poleg tega se mi narava s smrekami, borovci … zdi veliko primernejše terapevtsko mesto kot pa zdravstveni domovi.

Ko sem se vrnila, sem se najprej dobro stuširala in očistila z naravnim trdim milom, podkrepčala z zdravilnimi napitki in krepčilno hrano ter se lotila še drugih okoliščin, ki naj bi pripomogle k zajezitvi bolezni. Prepričana sem, da tudi okolica vpliva na počutje, zato sem bila vesela, da se je moj začasni sostanovalec (v to se je do izteka odpovednega roka za najem stanovanja prelevil iz nekdanjega partnerja) odločil, da vikend preživi drugje. Za silo sem po začasnem domu pospravila in ga dobro prezračila, nato pa je iz izparilnikov povsod zadišalo po evkaliptusu, pa limoni, nekaj časa tudi baziliki.

Potem sem se končno ulegla v posteljo in se naslednjo uro predajala zdravilnim energijam gaia eternal light. Pred šestimi leti sem bila iniciirana v zdravilko zemeljskega žarka, a se teh energij poslužujem zgolj izjemoma. Dojemam jih namreč le kot prvo pomoč – da te očistijo smoga, ki zastira čisto zavest, in posledično lažje uvidiš, v katerem grmu tiči zajec. A potem je še vedno na tebi, da ukrepaš v zvezi s tem.

Seveda sem vmes zaspala, kot se mi rado zgodi med meditacijami, ter se zbudila z mislijo na Louise Hay in njeno interpretacijo angine: Močno prepričanje, da se ne morete postaviti zase in zahtevati to, kar potrebujete. Zapisala sem si njeno afirmacijo Z rojstvom mi je dana pravica do zadovoljitve svojih potreb. Lahkotno in z ljubeznijo zahtevam to, kar potrebujem ter jo doživeto ponavljala, kadarkoli sem se nanjo spomnila.

Vendar nisem ostala zgolj pri ponavljanju molitve, zamislila sem se tudi nad tem, kaj je tisto, kar trenutno potrebujem, si želim, ne glede na to, kaj si drugi mislijo o tem, in stopila v akcijo. Na živali in njihove lekcije nisem pomislila, to je skupaj z vsemi spoznanji tisti dan dostavilo kar vesolje samo (oziroma kdorkoli že).  😉

Zvečer sem se, čeprav rahlo omotična, odpravila v center mesta, kajti kot družbeno bitje potrebujem in želim tudi druženje, česar mi je v zadnjem času primanjkovalo. Na poti tja sem stopala ob morju – nekje sem prebrala, da morska voda ustvarja nekakšno energetsko polje zaščite – pa tudi smotko z zdravilnim zeliščem, ki sem si jo zaželela popoldan in jo je priskrbel moj heroj, ko je obrnil pol mesta in ponjo moral v sosednje, smo skadili nad morsko gladino. Potem ko sem v lokalu spila majhno dozo jagermaistra in po dolgem času premora (sicer za notranje energetsko čiščenje templja – telesa – uporabljam tobak) pokadila nekaj cigaret. :whistle:  Ja vem, narobe svet, a tako je pri meni, tudi pri nespečnosti recimo, ne glede na vsa znanstvena dognanja, meni kajenje pomaga.  :unsure:

Vendar sem med druženjem naletela na še en preizkus. Oh, kako čudna so pota gospodova … B-) Po dnevu, ki je sicer minil v harmoniji z naravo in živalmi, sem se znašla med prijateljema (oba imam zelo rada), ki sta se vneto pogovarjala o tem, kako po tilniku lopniti zajca, da pogine takoj, in kako ga je najlažje odreti. Spoštujem vse poti življenja in ponavadi v takšnih okoliščinah ostanem tiho,  a sem se zavedala, da za dobro moje grlene čakre, ki je bila na udaru, tokrat ne smem molčati. Torej, za dobro mojega grla ter sprejemanja lastne resnice, ne glede na odzive drugih, če je že govora o smrti, naj bo tudi o življenju. Razložila sem svoje vzroke vegetarijanstva in delila svojo zgodbo odraščanja na manjši kmetiji, kjer sem lahko spremljala takšna in podobna dejanja, po drugi strani pa sem ravno tam opazovala čudovit dogodek. Tretje leto zapored je košuta v očetovi ogradi dobila mladega jelenčka na isti junijski dan in takrat sva bila čudežu življenja priča tudi midva s kužkom. Kako je k mami pristopila njena hčerka in sta malega ‘bambija’ očedili s skupnimi močmi, da se je prvič postavil na svoje noge, medtem ko je oče jelen dogajanje nadzoroval iz daljave, je bila ena najlepših stvari, kar sem jih v živo videla zaenkrat.  :heart:

In če je že govora o potrebah … khmm … :yes:  Nooo, za piko na i se po dooolgem času abstinence na tem področju, kljub mnogim pomislekom glede okoliščin, smiselnosti in prihodnosti, predvsem pa navkljub vsem etičnim, kulturnim, narodnostnim in nenazadnje starostni razlikam  nisem branila nekaj sladkega kljunčkanja, torej poljubljanja z deset let mlajšim mičnim mladcem, mojim brhkim herojem tistega večera. :yes: Če sva si pa tisti trenutek to oba želela … :rose:  Nop, ni se nalezel ničesar, to se zgodi le, če v to verjameš oziroma se tega bojiš.

Vseeno me je nerazumevanje živalskega sveta vrglo s tira, me precej razžalostilo, in harmonijo sem si povrnila šele s prihodom domov. Po obveznem tuširanju je spet zadišalo po evkaliptusu, v ozadju se je vrtela zdravilna glasba s tibetanskimi posodami, ki sem jo našla na youtubu, jaz pa sem si med srkanjem kamiličnega čaja (za povrnitev moči v solarnem pleksusu) ogledala celotni dokumentarec o sporazumevanju z živalmi. In bila navdušena nad videnim …

brez antibiotikovSpat sem odšla s kljuvajočimi bolečinami v grlu, ki pa se čez dan niso razširile in okrepile kot ponavadi, tako sem za poslednji obračun z bakterijami tega dne na pomoč poklicala mojega angela zdravitelja, pa nadangela Rafaela, da me obda s svojo zeleno svetlobo zdravljenja med spanjem, pa angele vijoličnega plamena in transformacije, da preobrazijo vse energije v ljubezen; vso noč se je vrtela zdravilna glasba, vdihavala pa sem vonje evkaliptusa, pomešanega z limono.

Naslednje jutro sem se zbudila s še vedno otečenim grlom, a kljuvanje v njem je ponehalo, prav tako pa so z njega izginile bele lise, ki so vedno napovedovale gnojno angino. Valentinovo sem tako deset let kasneje za tistim, ki sem si ga tako dobro zapomnila, še vedno preživela sama, a tokrat brez joka, občutkov zapuščenosti, vročine, bolečin, zdravniške pomoči in tablet … Na lastno željo (pravzaprav je bilo za to treba precej odločnosti in pojasnjevanja), med občutki harmonije, miru, ljubezni, pa tudi zmagoslavja;  v naslednjih treh dneh pa si je popolnoma opomoglo tudi grlo.  :yahoo:

 

 

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)