PAULO COELHO in predstavitev njegovih knjig

Paulo Coelho – kdo še ni slišal za tega enega najbolj prevajanih in prodajanih avtorjev, pa njegovega skorajda biblično razširjenega Alkimista?

O brazilskem avtorju, ki je ga je oče poslal v psihiatrično bolnišnico, sem slišala veliko, a njegovih knjig dolgo nisem hotela brati. Prepričana sem bila, da mi v očeh bralcev tako čislan avtor (nasprotno menijo kritiki) ne more nuditi veliko. Uh, kako sem se motila.

Da preverim, kako je z njegovimi knjigami  (češ da vidim, kaj se prodaja) sem se odločila v obdobju, ko nič ni potekalo po načrtih. V obdobju ‘kaj zahudičasvetega si mislila!?‘ ko sem se opotekala med starim načinom življenja, ki je pogojeval ljubezen okolice z nošenjem mnogoterih mask in posledičnim zatiranjem lastne osebe, ter novim, v katerem načrtovani cilji niso bili dovolj zgodaj osvojeni, da bi potrdili ustreznost oziroma pravilnost drastičnih odločitev.

Prav zanimalo me je, na katero človeško lastnost cilja, da je tako uspešen. Je to strastna ljubezen, zavita v tančico skrivnosti in premagovanja ovir (kot pri Victoriji Holt in podobnih) ali sledenje ključem na poti razrešitve zapletenega umora ali drugega vzgiba temačne plati človeka (kot pri Agati Christie …) ali vzbujanje strahu (kot pri gospodu Kingu),  morda briljantno izpeljane in predstavljene niti manipulacije, ovite v misterije (kot pri Danu Brownu …) Well, been there, done that,  moved on!  :yes:

A sem bila nad prebranim milo rečeno navdušena, dodobra je dregnil tudi vame. :whistle:  Končno sem le našla nekoga (pa čeprav spet preko knjige), ki zatrjuje, da se mi glede vseh prizadevanj za očitno nedosegljivo ni zmešalo, ampak naj bi celo stopala po pravi poti. In da je vsebina pomembnejša od oblike – nasprotno kar sem odnesla iz šole, tako zafrustrirana, da v nekem obdobju nisem bila sposobna sestaviti lastne misli.

Seveda sem slabih dvesto strani Alkimista prebrala v ‘enem šusu’ ter o sporočilih razmišljala še dolgo v noč in naslednje dni. Predtem sem bila že na tem, da stisnem rep med noge in obupam nad uresničevanjem načrtov življenja po lastnih željah, a mi je pastirjeva pot dala vetra, da sem nadaljevala. V naslednjih mesecih sem požirala vse njegove prevedene knjige, ki so jih imeli na razpolago v knjižnici, sama pa spisala zgodbo (Poskusi vnovič in zopet znova) ter zanjo prejela celo prvo nagrado na literarnem natečaju – pa čeprav v Trstu, ‘tujini’. :yes:  Torej … očitno pravega vetra.  :good:

Vse njegove knjige nosijo zgodbe in misli, pomembne za življenje, in ker se nisem mogla odločiti, katera mi je najljubša oziroma me je naučila največ, bom predstavila vse, prevedene v slovenščino.

PAULO COELHO: ALKIMIST

pripoveduje spiritualistično in simbolično zgodbo o andaluzijskem pastirju, ki išče zaklad, o katerem je sanjal.

»Ne razumem, kako lahko kdo išče Boga v semenišču,« je razmišljal, ko je opazoval vzhajajoče sonce. Kadarkoli je bilo mogoče, je hodil po poteh, po katerih do tedaj še ni nihče hodil … Če videvaš zmeraj iste ljudi, kakor recimo v semenišču, sčasoma postanejo del tvojega življenja in ga naposled poskušajo spremeniti. Nezadovoljni so, če ne živiš tako, kakor živijo sami. Vsi zmeraj natančno vedo, kako bi moral živeti. Nihče pa nikoli nima pojma o tem, kako bi naj živel sam …»

Refren romana pa prepeva: »In če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile.«

PAULO COELHO: ČAROVNICA IZ PORTOBELLA

 je njegova knjiga, ki sem jo odkrila naslednjo in skozi katero me je popolnoma očarala mlada skrivnostna Athena ter me učila, kako naj zberem pogum, da bom to, kar sem, čeprav še ne vem, kdo sploh sem.

“Kaj je učitelj? To ni nekdo, ki nekaj uči, ampak nekdo, ki navdihuje študente, da dajo vse od sebe z namenom, da odkrijejo nekaj, kar že vedo.”

Uživaj v trenutku, zabavaj se, sledi svojim sanjam. Ciljna črta je navsezadnje neizogibna.”

PAULO COELHO: BRIDA

 V roman sem se naravnost zaljubila. Skozi magične skrivnosti in iskanje duše dvojčice so me vodili mlada irska iskalka spoznanja, ki se trudi vzdrževati ravnovesje med lastno preobrazbo in partnersko zvezo, ter njena učitelja – čarovnik in čarovnica. Prav v tej knjigi sem prvič naletela na sodobno različico starega poganstva – wicca religijo – kar me je pognalo v temeljito raziskovanje čtiva: knjig, filmov, dokumentarcev, blogov … Opravila sem nekaj ritualov čaščenja boginje matere, praznovala enakonočja in ostale pomembne datume, na vse štiri strani neba razmetala nekaj koruze, nahranila tudi živali … in se počutila … domače.  :yes:

“Ste za moškega ali žensko svojega življenja pripravljeni žrtvovati prav vse?”

“Magija je most,” je dejal na koncu, “most, ki ti dovoli iz vidnega sveta v nevidni in te uči lekcije obeh.”

 

PAULO COELHO: ZAHIR

je roman, posvečen Coelhevi ženi. Glavni junak je uspešen pisatelj, ki živi v Parizu in čigar žena je skrivnostno izginila brez sledu. Protagonist začne iskanje, a to se najprej začne v njegovi notranjosti, v preobražanju njegovega sveta in razumevanja ljubezni.

Ljubezen je bolezen, katere se nihče noče rešiti. Kdor se je naleze, nikoli ne poskuša, da bi mu bilo bolje, in tisti, ki trpi, ne želi biti ozdravljen.

Posebno ljuba v knjigi mi je zgodba o dveh gasilcih, ki sta po požaru odšla k potoku – obraz prvega je bil ves sajast, obraz drugega čist. Kdo si bo prvi umil obraz? Tisti s sajastim? Ne. Tisti, ki ima čistega, saj bo sklepal, da je sajast, ker je videl takšen kolegov obraz. Tako so se pisateljeve ženske počutile ničvredne in grde, ker so se videle v njem.

PAULO CEOLHO: 11 MINUT

 naj bi bila resnična biografija lepe Brazilke Marije, ki zbeži v obljubljeno Evropo iskat sebe in lepšo prihodnost, a tam postane prostitutka za premožne gospode.  Pripovedovanje prikazuje svet telesnih užitkov brez ljubezni in vabi k raziskovanju razlik med spolnostjo in ljubeznijo. Čudovit priročnik, če se komu zdi, da je za tistih enajst minut, kolikor naj bi trajal čisti seks, naloženega preveč bremena, samoizpraševanja in podobne ‘navlake’.

“Lahko izberem vlogo žrtve sveta ali pa vlogo pustolovca na lovu za zakladom. Vse je odvisno od pogleda na moje življenje.”

“Nihče ne izgubi nikogar, kajti nihče ne poseduje nikogar. To je pravo izkustvo svobode: imeti najpomembnejšo stvar na svetu, ne da bi si jo lastil.”

“Nisem telo z dušo. Sem duša z vidnim in otipljivim delom, imenovanim telo.”

PAULO COELHO: VERONIKA SE ODLOČI UMRETI

Roman je postavljen v Slovenijo.  :yes: Prijetno me je presenetil uvod v zgodbo, ki je razodeval njen nastanek, sploh pa omemba moje dežele in njenega glavnega mesta. Po romanu je posnet tudi film, ki sem ga nekaj mesecev nazaj celo spremljala na slovenskem programu. Knjiga se me je zelo dotaknila tudi zaradi zelo podobnega razmišljanja (in pisanja) v dnevih, preden sem si jo sposodila in prebrala – razdelovala sem lastno željo po smrti na začetku svojih dvajsetih. Očitno drži … ko je učenec pripravljen, pride učitelj … :good:

Veronika je 24-letno dekle, ki ima vse – prijatelje, privlačne fante, super službo, popolno družino … vendar je nesrečna. Tako nesrečna v praznini, ki je ne zna zapolniti, da se odloči umreti. A dejanje se ji uresniči le delno – prebudi se z diagnozo, da ji zaradi usodnih posledic poskusa samomora ostane le še kratko odmerjen del življenja.

Trpljenje se konča, ko se prenehamo bati stvari, ki se jim ne moremo izogniti.”

Si nekdo, ki je drugačen; ampak kdo hoče biti enak vsem drugim? To je v mojih očeh resna bolezen. Bog se je odločil, da si drugačna. Zakaj ga hočeš razočarati?”

Imaš dve možnosti. Da nadziraš svoj um ali da tvoj um nadzira tebe.”

“Najtežji stvari pri duhovni poti sta potrpljenje med čakanjem na pravi trenutek in pogum, da se sprijazniš z vsem, kar ti pot prinese.

PAULO COELHO: OB REKI PIEDRI SEM SEDELA IN JOKALA

je čudovit prikaz razklanosti v človekovi notranjosti, a tudi veličine ljubezni in življenja samega. Zaljubljenca se po enajstih letih vnovič srečata – ona samostojna in neodvisna ženska, ki se je odlično naučila skrivati svoja prava čustva; on se je pred svojimi notranjimi konflikti zatekel k veri.

“Čakanje je težko. Pozabiti je težko. A ne vedeti, kaj storiti, je največje trpljenje.”

“Razdvojeno kraljestvo se ne ubrani sovražnikovih napadov. Razdvojen človek se ne more dostojanstveno soočati z življenjem.”

“Če padem s tretjega nadstropja, boli toliko, kot če bi padla s stotega. Če že moram pasti, naj padem z velikih višin.”

“Treba je tvegati. Čudež življenja povsem dojamemo le tedaj, ko pustimo, da se zgodi to, česar ne pričakujemo.”

“Vsak, ki ljubi, mora vedeti, kako se izgubiti in se zopet najti.”

PAULO COELHO: MAGOV DNEVNIK

je prva knjiga, ki jo je napisal Paulo Coelho. V njej opisuje svoje romanje po Jakobovi poti od Saint Jean Pied de Porta v Franciji do Santiaga de Compostela v Španiji. Med potjo, dolgo 700 kilometrov, spoznava red Ram, tri oblike ljubezni, obrede Tradicije, pa tudi končno le spozna Skrivnost.

Dober boj je tisti boj, ki ga bijemo, ker tako zahteva srce … Dober boj je tisti boj, ki ga bijemo v imenu sanj. Ko nas te povsem prevzamejo, kot se zgodi v mladosti, je naš pogum izjemen, vendar se takrat ne znamo boriti. Da se naučimo, kako se je treba boriti, je potrebnega ogromno truda, vendar takrat nismo več dovolj pogumni, da bi se podali v boj. Zato se obrnemo proti sebi in se borimo sami s seboj. Sami postanemo svoj najhujši sovražnik … Svoje sanje ubijemo, ker nas je strah biti Dober boj.
Prvi znak, da ubijamo svoje sanje, je pomanjkanje časa. Najbolj zaposleni ljudje, kar sem jih spoznal v svojem življenju, so imeli vselej čas. Tisti, ki niso počeli ničesar, pa so bili vedno utrujeni in niso znali opraviti niti tisto malo dela, kar jih je čakalo. Pri tem so se ves čas pritoževali, da je dan prekratek, da bi lahko opravili vse. V resnici pa jih je bilo strah Dobrega boja.
Drugi znak, da so umrle naše sanje, je prepričanost. Ker na življenje ne gledamo kot na veliko pustolovščino, ki jo je treba doživeti na lastni koži, menimo, da je modro in primerno izbrati v življenju le tisto malo, kar pričakujemo od njega …
In tretji znak, da so umrle naše sanje – mir. Življenje postane nedeljski popoldan, ki od nas ne zahteva velikih stvari in noče nič več, kot smo pripravljeni dati. Predstavljamo si, da smo dozoreli, zato pustimo ob strani otroške sanjarije … Ko se odrečemo svojim sanjam in najdemo mir, doživimo krajše obdobje spokojnosti. Nato pa se začnejo mrtve sanje v nas razkrajati in uničevati okolje, v katerem živimo. Do ljudi, ki nas obkrožajo, postajamo vse krutejši, vse dokler ne pričnemo izvajati krutosti še nad seboj. Pojavljati se začnejo bolezni in psihoze. Tisto, čemur smo se želeli izogniti v bitki – razočaranje in poraz – postane edina zapuščina naše strahopetnosti. In nekega lepega dne se mrtve, razkrojene sanje spremenijo v zadušljiv zrak, mi pa si želimo umreti, želimo si smrti, ki bi nas osvobodila naše prepričanosti, našega bremena in strašnega miru nedeljskega popoldneva.”
Modrost knjige sem imela priložnost uporabiti v praksi. Učenka, ki mi je bila zelo pri srcu, tako da sem bila nad njeno negativno oceno razočarana tudi sama, je moledovala in celo jokala, da bi ji zvišala oceno. Takoj me je nekaj spomnilo na odlomek v knjigi, kjer se ‘hudič’ skrije v najbolj nedolžne, otroške, oči in skozi otroški jok poskušal romarja odvrniti od cilja. Uprla sem se svoji omahljivosti in želji po ugoditvi oz. ugajanju ter nisem popustila pri svoji odločitvi. Kar se je po (o moj bog kako intenzivnih) predelanih občutkih krivde, češ kako zlobna sem, izkazalo za pravilno – njeno sledeče delo je bilo povsem zasluženo ocenjeno s pet.
PAULO COELHO: DEMON IN GOSPODIČNA PRYM
opisuje večni boj med dobrim in zlim v človeku. Starka v majhni, ‘od boga pozabljeni’ vasici čaka na prihod demona in ga tudi dočaka v obliki tujca, ki obišče njene prebivalce, da bi izvedel, ali je človek v svojem izvoru dober ali slab.
“Dobro delo! Vloga usmiljene duše ustreza tistim, ki jih je strah sprejeti odločitve v življenju. Vedno je veliko lažje verjeti v lastno dobroto, kot se spopasti z ostalimi in se boriti za svoje pravice. Zmeraj je lažje poslušati žalitve in ne odreagirati kot pa imeti pogum in se zaplesti v boj z močnejšim od sebe; vselej lahko rečemo, da nas kamen, ki so ga vrgli, ni zadel. Ponoči pa – ko smo sami, in žena, mož ali punca iz šolskih klopi spijo – samo ponoči se lahko v tišini zjočemo nad lastno strahopetnostjo.”
PAULO COELHO: ZMAGOVALEC JE SAM 
je zanimiva kriminalka o eliti, supersloju ljudi – bogatih, vplivnih, na videz srečnih – ki naj bi imeli vse. A videz vara tudi na tem področju. V svetu veljajo le zmagovalci, zmaga je tista, ki si je vsi želimo, a ni nujno, da nas ta tudi osreči.
Zgodba se odvija na filmskem festivalu v Cannesu in traja zgolj en dan. Ruski poslovnež poskuša zopet osvojiti srce svoje nekdanje žene in na poti ljubezni v njenem imenu ruši svetove drugih ljudi – tako da jih umori. Prepletajo in razkrivajo se usode sloja ljudi iz rumenih časopisov – usode življenj, po katerih hlepijo njihovi bralci. A knjiga razkriva, v kakšni ječi pravzaprav ti živijo. Čeprav je uslišana vsaka njihova želja, so nesrečni. Čeprav so stalno prisotni na zabavah in srečanjih, so vedno osamljeni, obkroženi zgolj s tekmeci in izkoriščevalci …
“Če ljubiš nekoga, moraš biti pripravljen, da ga osvobodiš.”
“Kako ljudje ravnajo z drugimi, je direkten odsev njihovih čustev do lastne osebe.”
“Ljudje poslušajo, sprejmejo vse, ker nimajo izbire. Supersloj ukazuje svetu, njegovi argumenti so sladki, njegov glas nežen, njegov nasmeh blag, njegove odločitve pa so dokončne. On ve. On sprejme ali zavrne. On ima moč.”
“Ko ponoviš isto napako, to ni več napaka ampak odločitev.”
PAULO COELHO: VALKIRE
z mnogimi avtobiografskimi elementi (kot večinoma vse Coelheve knjige) opisuje fazo v avtorjevem duhovnem razvoju. Čarovnik po imenu Paulo  B-) se z ženo odpravi v puščavo, da bi vzpostavila stik z angeli in obenem sprašuje, zakaj uničujemo to, kar imamo radi. Seveda jima po srečanju z znanim čarovnikom, ki jima ‘razkrije nekaj trikov’, pot prekrižajo nositeljice naslova – Valkire, nordijske spremljevalke bojevnikov v raj.
“Sami smo odgovorni za vse kar se dogaja na svetu. Z močjo ljubezni in volje lahko spremenimo svojo usodo in usodo mnogih drugih ljudi.”
Ko bog želi, da se človeku zmeša, mu uresniči vsako željo.
PAULO COELHO: PETA GORA
pripoveduje o življenju biblijskega junaka Elija, ki je zaradi svojega preroštva izgnan iz svoje domovine. Med begom doživlja mnoga videnja, njegovo usodo mu razlagata tudi angela. Ves čas je razdvojen med svojimi potrebami in željami ter usodo, ki mu jo je namenil Bog, zaradi vseh težav, bolečin ter izgub pa tudi med ljubeznijo in sovraštvom do Gospoda.
Precej težka knjiga, polna bibličnih elementov, moram priznati, da mi je bila med Coelhevimi deli še najmanj všeč. Nenehno prevprašuje, kaj je bolje: živeti za danes in slediti svojim čustvom ali pa živeti za dobro jutrišnjega dne, za namene neke višje usode. Ponudi še tretjo možnost, živeti tu in zdaj, a spoznavati lastno usodo in živeti v skladu z njo, kajti ob rojstvu nam je bila podarjena v skladu z našo osebnostjo in celotnim našim bitjem.

“So trenutki v našem življenju, ko nas preplavijo težave, glede katerih ne moremo storiti nič, da bi se jim izognili. A te so tam z razlogom. Šele ko jih bomo premagali, bomo razumeli, čemu smo se srečali z njimi.”

Začni delati nekaj. Takrat čas postane tvoj zaveznik in ne sovražnik.

PAULO COELHO: ALEF

Coelho se sooča z dvomi o svoji veri in se zato odloči za potovanje, z njim pa hkrati tudi za ponovno povezovanje z ljudmi in pokrajino okoli sebe. Na poti s čezsibirskim vlakom sreča mlado violinistko, ki jo je ljubil že pred petstotimi leti …  Sprašuje, če smo resnično tam, kjer želimo biti v našem življenju, delamo to, kar si želimo početi.

Rečeno je, da z vsakim toplim objemom, ki ga nekomu podarimo, pridobimo dan v našem življenju.”

“Če želiš videti mavrico, se moraš naučiti videti dež”

“Resnična modrost pomeni spoštovati majhne stvari v življenju, kajti ravno te nas pripeljejo tja, kamor želimo.”

Coelho je o napredovanju knjige z odlomki in  citati redno obveščal svoje sledilce na facebooku in twitterju (tudi mene), tako smo lahko spremljali njen nastanek. Podobno kot zdaj počne Feri Lainšček.  :good:

PAULO COELHO: PRIROČNIK BOJEVNIKA LUČI

Tale opis sem našla na Felixu in sama ne bi znala bolje: V vsakem od nas se skriva bojevnik luči, nekdo, ki zna prisluhniti tišini srca in prenesti poraz, ne da bi dopustil, da ga ta močno prizadene, ter ne izgubi upanja niti v trenutkih največje izmučenosti in obupa. Bojevniki luči ne izgubijo žara v svojih očeh. So na svetu, so del življenja drugih ljudi. Svojo pot so začeli brez sedelnih torb in sandalov. Pogosto so bojazljivi. Njihove odločitve niso vedno pravilne. Trpijo zaradi nepomembnih stvari, so ozkogledi in včasih se jim zdi, da se preprosto ne razvijajo. Pogosto se sami sebi ne zdijo vredni blagoslovov ali čudežev. Včasih niso prepričani, kaj sploh počnejo tu. Večkrat vso noč ne zatisnejo očesa in premišljujejo o tem, kako nesmiselna so njihova življenja. Prav zato so bojevniki luči. Ker delajo napake. Ker se sprašujejo. Ker iščejo smisel – in ga bodo zagotovo našli.

“1. BOJEVNIK LUČI NIKOLI NE POZABI NA HVALEŽNOST – med bojem so mu pomagali angeli: nebesne sile so vse postavile na svoje mesto in mu omogočile, da je lahko dal vse od sebe.
2. VSE POTI NA SVETU VODIJO V BOJEVNIKOVO SRCE – brez oklevanja se potopi v reko strasti, ki venomer teče skozi njegovo življenje.
3. BOJEVNIK LUČI NE UPORABI ZGOLJ SVOJE MOČI, temveč tudi energijo svojega nasprotnika.
4. BOJEVNIK LUČI SE VČASIH BORI S TISTIMI, KI JIH IMA RAD – človeka, ki brani svoje prijatelje, nikoli ne pokopljejo viharji življenja.
5. BOJEVNIK LUČI VEDNO NAREDI NEKAJ NENAVADNEGA. 
6. BOJEVNIK LUČI VEDNO OHRANI ISKRICE V OČEH. 
7. KO SE BOJEVNIK LUČI ODPRAVI NA POT, JO SPOZNA – pozdravlja ga vsak kamen, vsak ovinek.
8. BOJEVNIK LUČI POZNA SVOJE NAPAKE – a pozna tudi svoje dobre lastnosti.
9. VSAK BOJEVNIK LUČI SE JE ŽE USTRAŠIL BOJA. Vsak bojevnik luči je že kdaj lagal. Vsak bojevnik luči je že stopal po poti, ki ni bila njegova. Zato je bojevnik luči: ker je šel skozi vse to pa, še ni izgubil upanja, da bo nekoč boljši.
10. BOJEVNIK LUČI NE ODLAGA SVOJIH ODLOČITEV – preden ukrepa, nekaj časa premišljuje, pretehtava svojo izurjenost, šele nato se odloči. 

 
“Bojevnik luči veruje.
Ker veruje v čudeže, 
se čudeži začnejo dogajati. 
Ker je prepričan, 
da mu lastno razmišljanje spremeni življenje, 
se mu življenje res začne spreminjati. 
Ker je neomajen, 
da bo našel ljubezen, ljubezen pride.”

 

In še zadnja (huh, tole pa je bilo potovanje …) :yes: prevedena knjiga:

PAULO COELHO: ROKOPIS IZ AKRE

Dogaja se v Jeruzalemu, kjer se pripravljajo na vdor križarjev. Grk Kopt pripravi srečanje, v katerem jih ne pripravi na prihajajoči boj, temveč deli znanje iz vsakodnevnega življenja, pridobljeno iz vseh težav in izzivov, s katerimi so se soočali tedanji prebivalci. Ve, da bo to  poniknilo za mnogo mnogo časa. A ve tudi, da bo zopet prišel čas, ko bodo te stare modrosti vnovič postale del človekovega življenja. Tako posreduje učenje ljubezni, samote, izgube, veselja, uspeha, poraza, smrti … predvsem pa največjo modrost: da moramo biti sami krojači lastne usode.

Z zgodbami kliče k spremembam in vabi, da živimo, kot želimo.

Nekega dne se boš prebudil in ne bo več časa, da bi delal stvari, ki si si jih od nekdaj želel.”

“Nagrado našega dela ne predstavlja to, kar zanj dobimo, temveč to, kar z njim postanemo.”

In s tem prelepim citatom zaključujem opis mojega duhovnega učitelja. Hvala Paulo Coelho, da si sledil svojemu srcu in odprl še naša!  :heart:

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)