Poskusi vnovič in zopet znova

Porinem ključ v režo pod volanom in ga obrnem. A avto ne iztisne iz sebe nobenega zvoka, niti piska. Poskusim še enkrat … Nič.

»OČIIII!« zavpijem. Ja, nekaj dni pred enaintridesetim rojstnim dnevom se v določenih okoliščinah še vedno oglašam kot otrok.

»Kaj pa je?« se odprejo lesena garažna vrata. Na srečo se rešilna pojava nahaja le nekaj metrov od očitno kujajočega se, nepremakljivega rdečega groma.

»Avto ne vžge.« Za demonstracijo še enkrat obrnem ključ. Tokrat ford malce pokašlja, nato pa zopet obmolkne.

»Akumulator verjetno.« Že me podi s sedeža in svojih slabih sto kil posede na voznikov sedež. Spet nobenega odziva. Upokojeni uslužbenec cestnega podjetja in nekdanji avtomehanik zato seveda dvigne havbo in se zagleda v pogonski konstrukt.

»Bom jaz kar Mateja poklical,« naznani. Lokalni avtomehanik (z občinskim monopolom na tem področju) bo še enkrat poskrbel za mojega opešanega jeklenega konjička.

Po kratkem pogovoru me seznani z rezultati in naznani, da bova avto pač porinila. V želji, da se izognem sramoti prerivajočega vozila po cesti, upajoče še enkrat obrnem ključ. Glej ga zlomka, tokrat zagrmi, kot je treba.

»Kaj boš pa zdaj?«

Takoj mi postane jasno, da se tokrat sama in z nezanesljivim avtom na Primorsko ne upam (nekoč – v mlajših in pogumnejših letih – sem se s podobnimi tehničnimi pripetljaji  brez pomisleka podala do Zadra in srečno prispela nazaj).

»Gremo vseeno do mehanika.«

Oče mi sledi v svojem zlatem renaultu in med potjo, dolgo le dva kilometra, rotim bogove, da ni kriv akumulator ali celo kaj dražjega, kajti nezaposlena si večjega popravila ne morem privoščiti.

 

Med vožnjo mimo svoje nekdanje osnovne šole, me po radiu preseneti novica. Umrl je Tone Pavček. Ne … vedno svetal otrok sonca? Pričnem  razmišljati o pesniku, ki je otroštvo preživel v istem kraju in se dotaknil tudi moje mladosti. Res že precej v letih a vedno nasmejan in pozitiven, da sem pričakovala, kako bo tlačil to našo zemljico vsaj še nekaj let. V glavi mi začne odzvanjati šolska himna, ki jo je spesnil za nas in smo jo prepevali vsi otroci:

Kadar mirnopeški otroci gredo

čez polja po rosni dolini,

jih samo sonce drži za roko

in veter boža po licih …


 

Po nekaj metrih zagledam kulturni dom, kjer sem na odrskih deskah (med nazornim kriljenjem z rokami) debitirala prav z njegovo pesmijo – prvošolka v črnih lakastih čeveljcih, belih nogavičkah, modrem krilu in z modro rožo, pripeto na beli bluzi. Umetniška interpretacija mi je utrla pot na šolske odre, širše slave pa ni prinesla – izven šole nisem prejela nobene ponudbe za dodatni nastop. Me je pa življenje pri tridesetih naplavilo na Obalo, v bližino občudovanega pesnika. Zdaj, ko živiva (hm, sva živela) tako blizu, sem ga celo nameravala obiskati. V njegovi kamniti hiši nad solinami. Pa sem očitno prepozna …

Odsotno izročim mehaniku ključe, medtem ko oča razlaga, kaj se je zgodilo. Tudi strokovnjak se strinja, da je najverjetneje obnemogel akumulator.

»Ne verjamem, v zadnjem poskusu je vžgal brez problemov … Kot da prej ni bilo nič,« se opogumim in oglasim. »Tudi iz Kopra, kjer je na parkirišču stal več kot tri tedne, sem se takoj odpeljala brez neobičajnih odklonov.«

»No, saj bomo pogledali …«

Usedem se k očetu v avto in odpeljeva se proti mojemu nekdanjemu domu. Očitno bom prisiljena tam preždeti še nadaljnjih nekaj ur. Dopoldan tega dne sem se s Primorske pripeljala, da po desetletju selitev sem ter tja odpeljem še zadnje malenkosti iz svoje sobe, ki to več ni. Postala je kabinet, glasbena soba in šivalnica obenem.

Oče izkoristi teh nekaj minut prisiljene bližine, da me zasliši glede trenutnega življenjskega položaja.

»Boš lahko plačala popravilo? Od česa sploh živita?« Ne gre mu v glavo, da sva oba z Juretom brez redne zaposlitve.

»Nekaj malega imam še,« ponižno odvrnem, čeprav je nadomestilo za brezposelnost že zdavnaj izpuhtelo.

»Ne najdeš nobenega rednega dela? Kaj sta sploh mislila??«

»Jah, pa kaj naj? Saj nisva stara osemnajst let, da bi živela vsak pri svojih starših … Jure pač dela preko študentske napotnice nekoga drugega, dokler ne najde kakšnega posla,« skušam pojasniti majave noge finančne (ne)stabilnosti. Svojega dragega sem lansko poletje spoznala na Kanarskih otokih, se vulkansko zaljubila, pred pol leta pa sva končno v pristaniškem mestu tudi zaživela skupaj.

»V šolah ne iščejo?« Čeprav sem namigovala že večkrat, da me delo učitelja ne veseli, se mojim staršem zdi to edina sprejemljiva služba za profesorja, medtem ko nimajo nobene predstave, kaj uporabnega bi lahko počel sociolog kulture.

»Ne, nočem več delat tam,« tiho odvrnem. Po štirih hramih modrosti, kjer sem poučevala, sem se sprijaznila, da nisem Michelle Pfeiffer v Nevarnih srcih, in vse, na čemer sem delala v tem času, zmetala v smeti. Če bi me Tone videl v tem času, bi dejal, da sem se začela spreminjati v pustatelja – nesimpatičnega, pustega človeka; človeka, ki to ni.

»In kaj boš delala? Zakaj si potem hodila na fakulteto?« Vprašanje, ki ga je treba prevesti v: Zakaj smo ti plačevali šolanje? Toliko časa?

»Pisati želim … O šolskem sistemu, v katerega ne verjamem več. O brezpredmetnosti ocenjevanja, razlikah med šolami, Romih, prirejenih točkah na maturi, o diplomi iz poslovanja, ki sem jo napisala za Tjašo (sama, brez njene pomoči), da je potem diplomirala z deset (in mi dela ni v celoti plačala – očitno se ji je 500 € zdelo preveč) …«

»Ampak od pisanja se ne da živeti!« pribije.

»Ja, vem.« Obupam. »Bom že našla nekaj.«

Ko prispeva ‘domov’, se zaprem v svojo nekdanjo sobo, kjer stoji enako pohištvo, a napolnjeno z lastnino drugih, na steni pa so posterje Brada Pitta zamenjali umetniški pejsaži. Pomislim, če sem v prtljažnik avta odnesla res vse.

»Jooj, kako bi lahko to pozabila?« skočim in iz špranje za predalom pisalne mize potegnem štiri barvne zvezke. Prelistam prvega in pozornost pritegnejo velike črke:

 20. 2. 1994

Dragi dnevnik,

med temi dooooolgočasnimi počitnicami se mi je končno zgodilo nekaj zanimivega!!! Poklical me je RAVNATELJ (prosim lepo!!) in me prosil, če lahko pridem v šolo, kjer bodo snemali oddajo o Tonetu Pavčku, pa želijo, da bi še mi otroci predstavili njegove pesmi.

Valda sem šla (kot da imam kaj pametnejšega za delat). Namestili so nas v vrtec in nam, večjim in odraslejšim posedli v naročje malčke. Tudi jaz sem dobila svojega, potem pa je režiser dogodka naročil PRAV MENI, da sem oddeklamirala njegovo Kako raste mama. Bila sem ZELO ZELO živčna in sem se zmotila. Upam, da bodo vseeno uporabili kader in bom na televiziji!!! Si predstavljaš??!!!

Nasmehnem se in misli mi zopet uidejo k šolski himni. Tokrat v glavi poplesava refren pesmi:

 

V Mirni Peči je vedno lepo,

tako poleti kakor pozimi

in tako naj stoletja še bo,

dobro na peči ali pa v kleti.

 

Je tu res tako lepo?

Kar precej časa sem si želela stran. Je že res, da imajo zeleni travniki, rokavi rečice, ki se vije po dolini, in bohotni gozdovi svoj čar, mi pa ozkoglednost nekaterih ljudi nikoli ni ustrezala. Z občino, ki šteje več glav živine kot prebivalcev, nimam dobrih izkušenj glede sprejemanja drugače mislečih – že vegetarijanci, ki ob nedeljah ne zahajamo v cerkev, smo čudaki in s svojim travožretjem slab zgled spodobnih bogaboječih faranov.

Medtem ko Tone opeva pridnost ljudi in prednosti trdega dela, ki so njega iz Zelenike spremenili v vitalnega mladca, so večino mojega odraščanja zaznamovala negodovanja, ker sem ves prosti čas preždela za knjigami – seveda romani ali pustolovskimi zgodbami, ne pa šolskimi.

V 21. stoletju še vedno obsojajo ločitev ženske od zapitega moža, predrznica pa si je kasneje omislila celo skoraj desetletje mlajšega ljubimca. Tu pripetljaj s kolesarjem, ki nekoga oplazi s krmilom, čez dan preraste v novico o drvečem tovornjaku, ki je zbil nič hudega slutečega pešca in pobegnil s kraja nesreče. O novi lokaciji šole, ki jo je nekdo želel premakniti za petsto metrov, so se prepirali več kot leto dni, za več let pa zaradi hiše in različnih civilnih iniciativ zaustavili tudi gradnjo avtoceste.

Stran iz kraja, kjer sosed prijavlja soseda, kajti njegove čebele (ki tam spremljajo prebivalce že desetletja) so si prevečkrat drznile ponečediti njegov, na frišno opran in zglancan avto.

Kraj, kjer župan onemogle volivce snubi po bolnišnicah in (po ponovnem preštevanju glasovnic) zmaga za dva glasova. (Ne, nisem šla volit. In moja babica tudi ne. Pa naj kdo reče, da posamezni glasovi ne štejejo!)

Ah, že Valvasor je pisal o pogostih nesrečah in tegobah, ki pestijo ta kraj.

Po šestih urah nestrpnega čakanja – z domačimi smo skupne teme s preletom življenj sorodnikov in sosedov ter premlevanjem politične situacije in vsesplošne krize hitro izčrpali – sem lažja za zadnjih sto evrov v denarnici (da sem lahko poravnala račun, sem si jih morala od očeta sposoditi še dodatnih štirideset) končno odrinila proti vetrovnemu koncu države. Očitno je za neprostovoljni postanek le bil zaslužen akumulator.

Motorček prede kot star maček in zahvaljujoč končno dograjenemu odseku avtoceste se čez pol ure že peljem mimo prestolnice, ki si je večino preteklega desetletja delila naziv mojega doma. Študentskim romanjem med Ljubljano in Dolenjsko je sledilo nadomeščanje na dveh dolenjskih šolah in pol leta nezaposlenosti, nato pa sem končno spet našla delo v upravnem, kulturnem in gospodarskem središču, da sem si lahko v najetem stanovanjcu sredi mesta nakupov uredila začasno prebivališče. Nadomeščanje delavke na bolniškem dopustu. Pogodba je bila podpisana za tri mesece, vendar z možnostjo, da se bolnica kadarkoli lahko vrne na svoje delovno mesto. Tako nisem vedela, če bom naslednji mesec ali teden še imela priložnost služiti denar, vendar sem vseeno za polovico mesečnega zaslužka najela petintrideset kvadratov brez balkona in prvič zaživela sama (brez večnih sostanovalcev v zanemarjenih luknjah iz študentskih časov). Tako kot sem želela jaz. In uživala v namišljeni prostosti do letošnje selitve.

Z gromom že drviva (ob odhodu iz domače hiše imam vedno nekoliko težko nogo, da števec redko pokaže manj kot 150 km/h) mimo Vrhnike, ko me stisne pri srcu. Nekaj mesecev poučevanja v Cankarjevem rojstnem kraju (dokler se gospa brez odstranjenega tumorja na možganih ni vrnila na svoje delovno mesto, da oddela še zadnje leto pred upokojitvijo) je utopično željo, da svoje življenje posvetim širjenju slovenske besede med mladimi, dokončno poteptalo. Je v času in kraju, kjer otroci med šolsko konferenco mečejo v okna zbornice težke snežne kepe, pa nihče ne ukrepa, še vedno učitelj in izobrazba luč prihodnosti ter upanja za Slovence? Kaj bi porekla na to nesrečna učiteljica glasbe, ki ne more normalno izpeljati nobene ure več. Njena učilnica se nahaja ob jedilnici, ure glasbe pa se večinoma odvijajo v času kosil, ko je razgrajanje kljub dežuranju in obveznemu spremstvu drugih učiteljev neznosno in neobvladljivo. Mozartove simfonije se tako zlivajo z žvenketom krožnikov in vilic ter vreščanjem ‘razposajene’ mladine. Njenega pritoževanja nihče več ne jemlje resno. Šoli so zavladali vsevedni starši z vplivnimi vezami in v strahu pred neskladji ali medijskimi škandali večina obmolkne in potrpi.

Večji del učiteljev ne deli več Pavčkovega posebnega upa, ki ga je polagal na mlade rekoč, da iz te mladine ne more bit nič slabega. Kaj bi porekla oba s Cankarjem, če bi, zaskrbljena za usodo slovenskega jezika in naroda, spremljala zaničevanje vsega napisanega, z gorečim poudarkom na domačih besedilih? Tudi njunih zgodb, dram ali pesmi – pa čeprav so (večino prisilno) prebrali le eno ali pa nobene. Leposlovje ni več del mladostnikovega vsakdanjika. Današnja mladina živi za blagovne znamke, televizijo, slamorezenje, gnusobo, ki žali okuse in poneumlja slovenski narod, in svetovni splet, ki časti drugačne vrednote. Na predbožični dan je učenec šestega razreda odrinil sošolko, ki je želela na tablo napisati Srečen božič in novoletne praznike, češ: »To napiši na Facebook, ne tu.« Prijateljstva in voščila spadajo v virtualni svet.

Hitro odbrzim mimo in se poskušam prepustiti prijetnejšim mislim, a ne gre. Čez nekaj minut opazim, da je števec za obrate padel na nulo.

»Saj bo vse v redu!« se neuspešno prepričujem. Kljub buljenju v armaturno ploščo in prepričevanju kazalca, naj se dvigne, ta še vedno počiva na dnu števca. Učinek je nasproten, umolkne tudi radio … in … na stopalki za pogon ne čutim več ničesar. Pritisnem, a deležna nisem nobene spremembe. Mrzlično začnem razmišljati, medtem ko hitrost vožnje vztrajno pojenjuje.

»Elektrika …« pomislim. In ugasnem luči …

Noga spet začuti zagon in števec hitrosti se ustali na 100 km/h, dokler ne pripeljem do postajališča, kjer parkiram.

»Muci, z avtom je še kar nekaj narobe,« hitro pokličem svojega dragega in se premagujem, da ne zajokam v telefon.

»Kaj?« jezno vpraša. Jure ima slabe izkušnje z mehanskimi ‘virtuozi’ in jim ne zaupa več, odkar je na dvigalki pustil malo premoženje, pa vseeno ostal na avtocesti. Razložim mu, kaj se je zgodilo in takoj mu je jasno.

»Alternator … Kaj ti ni pregledal avta?«

»Ja, naj bi bil akumulator, pa še nekaj na vplinjaču, kar so vse zamenjali.«

»Očitno ni bilo samo to … Koliko ti je pa računal?« je čedalje bolj jezen. Ko mu odgovorim, samo še zapiha: »Kaj boš sedaj?«

»Ne vem.«

»Ko se je meni to zgodilo, sem se vozil še dobro uro. Če boš vozila brez luči, znaš priti do Kopra.«

»… Jah nič, pač grem,« nimam izbire. Jure je na poti na Koroško, kjer bo prespal pri prijateljih, jutri pa ga čaka pogreb nekdanje punce. Očitno povsod po zraku plava nekaj, kar sili k novim začetkom …

»Če bo karkoli narobe, pokliči … Sam … saj bo šlo …«

Ne zdi se mi najbolj prepričljiv, vendar če ne želim na črpalki preždeti do naslednjega dne, moram vsaj poskusiti.

Vžgem motor in brez luči zapeljem na cesto. Na srečo je pred mano še slaba ura dnevne svetlobe, upam le, da imajo angeli v modrem pametnejše delo, kot je prežanje na male prekrškarje.

Med vožnjo nenehno spremljam števce. Zaenkrat vse kaže na zmago, vendar se vseeno ne morem sprostiti. Jezna razmišljam, kako danes ne moreš zaupati praktično nikomur več. Tale mehanik si računa na uro dobrih trideset evrov, medtem ko sem sama zaslužila komaj tretjino tega, pa je moja izobrazba štiri stopnje višja od njegove. Na jezikovni šoli so mi plačevali po deset evrov na uro, ko pa sem preračunavala, koliko dela vložim v delo z otroki, se je znesek še dodatno zmanjšal. Da odgovornosti in psihičnega napora sploh ne omenjam. Nespečne noči so bile v času poučevanja nekaj povsem običajnega. Enkrat sem se ukvarjala s tem, ali bo Adam iz romskega naselja naslednji dan sabo v šolo res prinesel nož – pred čemer me je svarila dobronamerna sodelavka, ker sem ga po zvonjenju in večkratnih pozivih nekoliko grobo nagnala v razred. Drugič me je pestilo vprašanje, kaj naj storim z dečkom, ki ne želi več v šolo, ker ga že več let maltretira sošolec (kar mi je zaupala nebogljena mama na govorilnih urah) – ta pa ima doma spet drugačne težave. Tretjič besede pomembne visoko izobražene matere z visokoletečimi cilji za svojega dvanajstletnega ‘nadobudneža’: »Vaša odgovornost je, da spremlja pouk, si zapiše domačo nalogo in jo naredi!«

»Kaj predlagate? Glede na to, da učim na šoli šele slab mesec, ga še ne poznam dobro. Kako naj ga prepričam, da bo sledil, upošteval navodila in ne motil ostalih?« sem jo poprosila za nasvet.

»Vi ste pedagog! Vaša odgovornost je, da dela!« so se ponovile z visokim tonom poudarjene besede.

Prepričala sem gručo nepotrpežljivih cigančkov, da so me poslušali in mi sledili, prisluhnili so mi celo hormonsko podivjani najstniki na gostinski šoli, pri njenem sinu pa se je popolnoma zataknilo. »Mi lahko pomagate? Kako delate z njim doma?«

»Pri gospe Polajnar ni bilo problemov. Ona ga je znala motivirati!«

Ja, z dobrimi ocenami, ki niso primerljive znanju. Po izkušnji na prejšnji osnovni šoli, kjer kljub večinskemu ukvarjanju z Romi držijo visok nivo znanja, sem kmalu ugotovila, da se tukaj od otrok pričakuje precej manj in ocenjuje veliko višje. Vendar sem ostala tiho …

Četrtič so spanec preprečevale priporočila, da se odgovori učencev ob ustnem spraševanju zapišejo. Zgodilo se je že, da je prišel oceno izterjat odvetnik in učiteljica je morala v zagovor svojega ocenjevanja predložiti dokaze …

Petič …

Dvomim, da mehanika težave z motorji, končniki in podobnimi stvarmi držijo pokonci dolgo v noč.  In sedaj? Kdo bo odgovarjal in plačal avtovleko, če ostanem na cesti, ker ni dobro opravil svojega dela?

Pred tunelom se kazalec zopet dotakne ničle in čez trenutek vozilo izgubi ves pogon. Za hip pomislim, da bi ustavila, vendar ne … spuščam se po klancu navzdol …

Srečno prispem do konca zadnjega predora pred ciljem, vendar me tam čaka razcep. Desno proti Trstu, levo proti Kopru. Ne upam več naprej, zato le ustavim na odstavnem pasu. Ko neuspešno pograbim telefon, ki pade po tleh, opazim, da se mi tresejo roke.

»Hočem domov,« zastokam.

Še preden prižgem cigaret, da se pomirim in premislim, kako naprej, ob avtu ustavi rumen kamionček cestne službe. Stopim ven.

»Je vse v redu?«

»Ne, avto je mrknil. Ne vžge več.« Skoraj zajokam. Ne vem zakaj, saj gre le za avto.

»Imate kable?«

»Ne. A itak ni akumulator. Prihajam od mehanika, ki ga je zamenjal. Bo kar alternator,« strokovno razložim, kot da sem dobra poznavalka konstrukcije vozil, pa niti približno ne vem, o čem govorim.

»Če pokličete avtovleko, bo zneslo kar precej denarja,« hoče pomagati. »Poznate koga, da pride potegnit avto?«

»Ne, nisem od tukaj, ne poznam nikogar.«

S sovoznikom izmenjata nekaj besed, ki jih ne slišim, medtem ko obupana zrem vanju.

»Peljite za nama, gremo do naslednjega izvoza,« pozove moj rešitelj in polna upanja jima sledim. Izvoz je že čez nekaj metrov klančine, da lahko drsim za njima, in pripeljeta me do hiše, kjer ustavim.

»Možeš ovdje, da ga pustiš, kolikor hočeš. Hiša je od firme,» odgovori sovoznik, ko vprašam, če moram avto še danes odstraniti, da se izognem jeznim lastnikom.

»Super, hvala!«

»Se boste znašli od tukaj naprej?«

»Ja, hvala, hvala, hvala!«

Odpeljeta se, jaz pa hitro pozovem Jureta. »Daj pokliči prosim Klaro, če me lahko pride iskat,« mu rečem in razložim, kaj se je zgodilo. Klara je njegova sotrpinka s študija arhitekture. S partnerjem sta za majhne denarje kupila staro, napol podrto hišo v centru Kopra, jo obnovila in v njej uredila tri stanovanja, ki jih sedaj oddajata podnajemnikom, med katere spadava tudi midva. Po pol leta življenja v mestu sonca sta najina najemodajalca edini osebi v teh koncih, na katera se lahko obrneva.

Medtem ko čakam na rezultat telefonskega klica, si živčno le prižgem smotko in razmišljam o življenju v pristaniškem mestu. Sem sva se preselila sredi navadno muhavega aprila in bila nad vremenom, prijaznostjo ljudi in nenehnim dogajanjem v mestu navdušena. Imela sva srečo, da sva prišla ravno v volilnem letu. Večerno nebo je vso pomlad in poletje vsaj nekajkrat na teden razsvetlil ognjemet, za pestrost ostalih dni in večerov so poskrbele različne prireditve, predstave in koncerti, pa tudi petarde ob uspehih lokalnih športnikov. Sama športa ne spremljava, so pa naju lokalni gorečneži na nogometno tekmo opozorili z razbito šipo na avtu z ljubljansko registracijo mojega heroja.

»Dobil sem jo. Poslal ti bom njeno številko, da ji sporočiš, kje natanko si.«

»Ok, hvala. Se slišiva kasneje.« Pokličem Klaro in ji opišem lokacijo nesrečnega postanka.

»Ciao,« čez pol ure skozi okno s spuščenim steklom pozdravi še vedno zagorela blondinka.

»Hejla,« odzdravim Klari in najnujnejše preložim v njen prtljažnik. Ostalo bom prišla iskat jutri, ko bo treba organizirati tudi vleko mojega nesrečnega konjička.

Pogovor se vrti okoli mehanikov in priporoči mi nekoga iz sosednje vasi. Sama ima z njim odlične izkušnje, je kvaliteten in poceni. Ne moti me, da za popravilo ne bom prejela računa, strinjava se, da je dober serviser vozil danes zlata vreden.

»Kje pa je Thed?« povprašam po njenem partnerju.

»Njegovi prijatelji iz Belgije so prišli in piknikirajo na Ospu. Prepustila sem ga moškim pogovorom, ker je precej osamljen, odkar se je preselil sem. Ni še našel prave družbe.« Po šestnajstih mesecih veze na daljavo se je iz belgijskega mesta lansko leto preselil k njej.

»Ljudem se očitno ne da govorit angleško, slovenščine pa še ne obvlada dovolj dobro, da bi lahko normalno komuniciral. Ne vem …«

Spomnim se intervjuja z gospo, ki živi v teh krajih že dvajset let, pa pravi, da je še vedno niso popolnoma sprejeli medse. Na radiu pozivajo k strpnosti, ker ob vikendih ceste okupirajo suhozemci, Jureta sodelavci še vedno kličejo žabar, pa tudi sama moram na razgovorih vedno razlagati, čemu sem se znašla v njihovih krajih. Neuspešno, ker si me kot delavke očitno tu ne želi nihče.

»Sliši se, da nisi naša,« sem deležna ob vsakem pogovoru. Počasi sem že sita, da se me označuje glede na govorico. Dolenjci me obtožujejo, da govorim ljubljansko, v Ljubljani takoj opazijo tonemsko naglaševanje, na faksu sem jih slišala že v prvem letniku, da se tako močan naglas za bodočo profesorico ne spodobi, in tudi tukaj nisem ‘njihova’. Hvala bogu za knjižni jezik – kdo pravi, da ne združuje? Kaj so selitve v že tako majhni deželi res tako nezaželene? So Toneta sprejeli za svojega?

 

Medtem ko vijugava po cesti (ženska vozi še hitreje kot jaz), končno opazim luči, ki osvetljujejo okno v svet. Čez nekaj minut že stopim skozi Muda in se sprehodim po ljubljenem mestnem trgu. Pred vhodom me v ozki uličici z višine pozdravi na vrvi obešeno perilo, ki se mu moram izogniti, da lahko odklenem vrata.

»Oooooh, domek! Končno mi je uspelo!« Čeprav novodobni sabinjek* se v njem počutim fantastično. Tukaj sem le Jaz, neobremenjena s preteklostjo, z jezikom, z okolico in pričakovanji drugih. Lahko sanjam. Lahko počnem, kar želim. Lahko verjamem vase in svoje želje. Morda ne posedujem službe za nedoločen čas, lastniškega stanovanja, novega velikega avtomobila in večnih kreditov, imam pa srčne cilje, h katerim pogumno stremim, in ljubezen, ki me pri tem podpira. Dokler se ne uresničijo, bo pač vodilo moje malenkosti predstavljala modrost (zame) velikega pesnika:

 

A če ne prideš ne prvič ne drugič

do krova in pravega kova,

poskusi

vnovič

in zopet

in znova.**

* Izraz,ki ga je Tone Pavček uporabljal za človeka, ki nima lastne hiše in zemlje; preživlja se z dnino.

** Tone Pavček: Ko hodiš, hodi vedno do konca.

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

4 komentarji

  1. Alen Vales pravi:

    V nastali situaciji si predstavljam tako: “Ljubezen, nikar ne skrbi za nastalo, takoj pridem pote.”
    Pa brez zamere.

  2. Oneya pravi:

    Avtomehanik je po odločnem nastopu mojega očeta ves denar vrnil. 🙂
    Z zgodbo, ki jo je navdihnila tudi njegova napaka, pa sem celo prvič zaslužila nekaj denarja kot avtorica – zmagala je na literarnem natečaju revije Mladika, jeeeej. 🙂 Očitno je res vse za nekaj dobro … 😉

  1. avgust 20, 2018

    […] fakulteti diplomirala iz ženskih literarnih likov in kot pisateljica uradno debitirala z novelo Poskusi vnovič in zopet znova, ki je na natečaju literarne revije Mladika v Trstu (2012) prejela prvo nagrado. Naslednja kratka […]

  2. avgust 20, 2018

    […] vse njegove prevedene knjige, ki so jih imeli na razpolago v knjižnici, sama pa spisala zgodbo (Poskusi vnovič in zopet znova) ter zanjo prejela celo prvo nagrado na literarnem natečaju – pa čeprav v Trstu, […]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)