PREHOD V NOVO OBDOBJE – KNJIGA PSI, O LJUBEZNI, SVETOVIH, 13-ICI …

Fijuuu, za mano je turbulentno leto s turbulentnim zaključkom, ko me je zadnje tri tedne popolnoma odneslo … A polna luna je za mano, očitno se počasi vračam … Uh, kje začeti? …

S knjigo, ki vsebuje ključ ljubezni, pravi njen avtor Eros. Knjige so zame portali v različne svetove in tokrat me je resnično ponesla huudo daleč …

Vse se je začelo 22. 12. 2014, ko sem ponjo odšla v piransko knjižnico. Na dan po zimskem solsticiju, ko je svetloba premagala temo, podobno pa je nekako veljalo tudi zame.

O sami knjigi, ki “bo človeštvu vrnila ljubezen,”  le toliko, da osvetli nedavno dogajanje (o vseh lastnih razodetjih ob njej bi lahko pisala mesece in mesece), kajti njena promocija je zastavljena perfektno tudi na spletu, za kar čestitam  zaslužnemu. Torej verjetno Življenju. :heart:

Piše jo Eros, ki s svojo resnico obiskuje različne svetove različnih ljudi in govori o treh razumih, ki tvorijo človekov svet. »Ta svet so vse tvoje predstave o drugih, tudi tvoja predstava o razmišljanju in verovanjih, vrednotah, pogledih in dejanjih drugih ljudi. V njem stoji hiša, zgrajena iz tvojih vrednot in tvojih predstav o sebi … Predstavlja vplive okolice, in čeprav je izmišljen, so njegove besede, slike in strahovi močnejši od vsega, kar lahko ustvarijo človeške roke. V različnih svetovih ima isto različen pomen. Vsak svet zase je edinstven in čudovit

Tem svetovom pa vladajo trije razumi. Ljudje se razlikujemo po različnih kombinacijah, ki tvorijo naše značaje in vplivajo na Ego, ki upravlja naša dejanja. Značajev naj bi bilo 12, obstajajo pa tudi 13.

Razlaga tudi samo Življenje: “Hkrati ko je pred davnimi časi po naključju, ki ni bilo naključje, na Zemlji nastalo prvo življenje, je bilo ustvarjeno Življenje. To se je razvijalo in spoznalo, da lahko doseže popolnost skozi nepopolnost, neminljivost le skozi minljivosti in smisel le skozi nesmisel … Življenje je v živih bitjih, njegove misli zapolnjujejo sleherne možgane, a njegova moč se skriva v povezanosti vseh v eno celoto … Življenje je popolna povezanost vseh živih bitij. Je v naših možganih, a je tako mogočno, da s svojim skromnim umom ne moremo do njegove popolnosti.”

Glavnega junaka zanima, če lahko kakorkoli stopi v um Življenja, a Pes mu odgovori, da ne v času življenja, tudi s hipnozo ali drugimi podobnimi stanji ne. “Ključ leži v ljubezni. Ljubezen je združitev dveh svetov, svetove pa lahko združujejo le tisti, ki sprejemajo lastni svet …”

In tako se je moj prehod začel. Najprej mi je postalo kristalno jasno, kam se je izgubila stara osebnost, da se je v zadnjem letu zjutraj vnovič večinoma prebujala in dneve preživotarila Patricha (kot je mojo sitno, nergavo, predvsem pa nesrečno dvojnico poimenoval moj nekdanji partner). Brez strasti, volje, želja … življenja.

Z vsako nadaljnjo stranjo mi je postajalo bolj jasno, kako sem kljub vsem védenju še enkrat ubrala napačno pot in jo vlekla toliko časa. Zakaj obtoževala, da je nekdo slep, a se hkrati zavedala, da z obtoževanjem blatim in brcam sama sebe. A kljub vsem poskusom razkrivanja vira nezadovoljstva  v sebi (in o moj bog, koliko orodij poznam za odpiranje vrat podzavesti) tega nisem odkrila. Nenehni neuspehi so mi pobrali vse moči, vso voljo … da sem se navidezno psihično vnovič preselila v obdobje brezupa – kot 6 let nazaj.

A seveda še zdaleč ni bilo enako. V veliko tolažbo je bilo že védenje, da vse mine in se ravno po najtemnejši temi vse razjasnilo. Poleg tega pa sem si očitno tudi precej časa lepo nastavljala blazine, ki so ublažile padec.

Postalo mi je jasno, od kje toliko zavračanj, kot jih nisem doživela skupaj v vsem življenju do tega obdobja. Od kje kronična utrujenost, slabost, težave s kožo, maternico, zobovjem … pomanjkanje volje do življenja … Kristalno jasno, kakšno škodo sem delala sebi in njemu s svojim vnovičnim odpovedovanjem. Spet v imenu razumevanja, spoštovanja, brezpogojne ljubezni, združevanja dveh svetov … sem se odpovedala spoštovanju, cenjenju in brezpogojni ljubezni do svojega sveta/do sebe …

Zmogla sem reči ne vsem – staršem, prijateljem, udobnim službam – le ljubezni mojega življenja, ne. Seveda sem poskušala, uh kolikokrat sem šla čez sebe … in … ker ni delovalo, sem poskušala najprej spreminjati njegov svet, s katerim (navidezno) itak ni bil zadovoljen. Čemur se je (navidezno) prepustil. A ni delovalo. Torej smo ubrali drugo varianto – očitno je nekaj narobe z mojim svetom. Očitno le nisem imela tako prav, kot sem mislila, preden sem spoznala ‘NJEGA’ – ko mi je šlo prav dobro, za piko na i je manjkal le ‘ON’. Ne ne, sorodna duša ne bi zadoščala, želela sem dušo dvojčico in jo (navidezno) dobila. Ter svoj svet začela umikati in vnovič skrivati v korist njegovega.

Ko je prišlo to spoznanje in sem odvrgla ves trud, napore, prizadevanja, predvsem pa boje za spoštovanje in cenjenje tega, kar čutim/mislim/verjamem …, je z njim prišla tudi svoboda. Z vzpostavitvijo brezpogojnega spoštovanja in cenjenja lastnega sveta. Ko sem sprejela in začela spoštovati to očitno najino nezdružljivost, a enakovrednost brez pričakovanj in želje po posedovanju, ter se je takšna zveza zaključila, je prišlo nekaj drugega …

Zaljubljenost v življenje. Ta ne pozna omejitev, pričakovanj, obveznosti, posedovanja … temveč spoštovanje, cenjenje, podporo, zaupanje, svobodo in ljubeeezen.  Do sebe, drugih, okoliščin, samega trenutka, preteklosti, prihodnosti … celo osebka, ki se pred blokom trudi, da bi v zrak poletela še kakšna raketa (in še bolj prestrašila mojega kužka, ki se zaradi strahu pred neznanim že sicer ves tresoč skriva v kopalnici – hmmm, očitno moj instinkt).  :scratch:

Silvestrovo in novo leto sem tako preživela sama – no, v družbi pasjega prijatelja. Na svojo željo. O tem sem povedala le eni osebi – osebi, ki je bila podobne bitke lastne nevrednosti. Vendar daleč od tega, da bi bila osamljena ali se zaradi tega počutila patetično. Nasprotno, prav prevevalo me je od navdušenja. Z zaključkom veze, pa čeprav ne vem, kje bom spala naslednji mesec, kako se bom preživljala … sem čutila predvsem, kako veliko breme sem odvrgla s svojih ramen. Če nič drugega, sem si lahko zeeelo glasno zavrtela svoje najljubše pesmi tudi trikrat zaporedoma, ne da bi bila deležna neodobravajočih, posmehljivih ali ciničnih komentarjev, ki so postali stalnica v mojem domu. Z obeh strani. A tudi takšno življenje me je naučilo uživati v majhnih stvareh.

Najprej sem se temeljito posvetila analizi preteklega leta in našla celo kopico stvari, za katere sem neskončno hvaležna. Papir, na katerega sem zapisala darove, sem ob soju ognjemetov na balkonu zažgala in preteklost prepustila preteklosti. Odprla sem steklenico (tokrat) zlatega šampanjca, pa čeprav je bilo pri nas do polnoči še slabi dve uri (čas vendar ni moj gospodar), :yes: in z Življenjem/vesoljem (ognjemetov za pravo vzdušje je bilo več kot dovolj) nazdravila novemu letu, novemu obdobju. Da je ravno tudi del Afrike takrat vstopal v novo obdobje, me je zelo razveselilo, kajti dojemam jo kot maternico Zemlje.

Nadalje sem se lotila želja za prihodnost, čemur sem posvetila obdobje do polnoči. Tako sem v novo leto med plesom vstopila fantastično razpoložena, obdana z mnogimi ognjemeti, ki so razsvetljevali celo dolino in nebo nad mano, na telefonu sem imela kolegico v podobni situaciji … in bila navdušena a mirna, srečna in polna zaupanja v življenje.

Na prvo mesto sem torej te dneve in to noč postavila sebe, a takoj po polnoči dobila obvestilo, da sem prva še nekomu drugemu – nekomu, ki se je spomladi v moje življenje napovedal ravno s 13-ico. :yes:  Nekaj, za kar sem se pri svojem nekdanjem partnerju neuspešno borila štiri leta in končno spustila, je prišlo od nekje drugje – od kjer tega definitivno nisem pričakovala.

Na novoletni dan sem zaključila z branjem knjige in dobila še preostale odgovore. Večinoma. Jasno mi je postalo, zakaj sem njeno objavo takoj všečkala, ne da bi jo prebrala, in si rekla, da to pa res moram prebrati, a nanjo za štiri leta pozabila. Med zadnjimi stranmi se mi je razkrila skorajda celotna zgodba, ki je ne bi razumela, če ne bi te dni doživljala skoraj enako situacijo. Vse, razen 774. in 775. strani. A ti me še čakata. (in zdaj sem kihnila, torej bo že držalo.)  :yes:

Novo leto je prineslo številko 13 in boginjo. Ta se je napovedala že z naključnim izletom na sneg nekaj dni predtem, ko sem ustavila avtomobil kar nekje, malce plezala po hribu, ne da bi vedela zakaj oziroma da se zgoraj vije gozdna pot, ki sem si je želela. Ta me je peljala mimo kravic, prijateljičino sporočilo pa me je spomnilo na boginjo – tudi krava predstavlja boginjo (Lakshmi). V mojem svetu je ta zaznamovana s številko 13 in glej naključje, tudi v knjigi rešitev zastopa ravno številka 13. Ta v njej zaznamuje značaj, ki združuje v popolno enakopravnost vse tri razume in svet obarva z razumevanjem, ljubeznijo in odpuščanjem.

Po prebranem razodetju sem se usedla na kavč, da premislim o mnoooogih skrivnostih, razodetjih, pomenih, naključjih, mojem lastnem življenju … vedno prisotni glasbi v mojem življenju pa dodala še slike s televizije. Odgovori ponavadi pridejo, če um poleg glasbe (kot trdi Eros, ta harmonizira vse tri razume v glavi) zaposlim še s podobami s tv ekrana (a zvok utišam) in torej poslušam, gledam in berem podnapise. Včasih še nezavedno tapkam s prsti. A nič od tega ne vidim ali slišim ali čutim. V glavi se takrat dogajajo druge reči.

V takih trenutkih največkrat pridejo odgovori, ideje, načrti, razodetja … Nekaj pritegne ali pogled ali sluh. Tako je bilo tudi na novoletni dan. Ko sem razmišljala, ali naj v tole pisanje vključim tudi moje izkušnje s 13-ico, se je na ekranu ta prikazala prvič. In ko sem naslednjih nekaj minut spremljala ponavljajočo se številko – nanašale so se na napovednik o oddaji o 13-ih kristalnih lobanjah, ki naj bi združene svetu odkrile skrivnost miru, harmonije in ljubezni – sem se lahko le še nasmehnila in prikimala. Ja, pisala bom o tem. Pogosto namreč dobim idejo, ki se mi prvi trenutek zdi bajna, čez nekaj časa pa popolnoma ničvredna, češ to itak nikogar ne bi zanimalo. Ja, tudi popravljam veliko za sabo, a tega po prebranem ne mislim več početi. :whistle:

Moint Saint Michel

Očitno je bil program viasat history  1. 1. letos v znamenju 13-ice, ki se je med sestavljanjem tegale bloga v moji glavi na tv-ekranu ponavljala in ponavljala. Ko sem že pomislila, da je zdaj pa lep čas nisem opazila, se je naslednji trenutek napovedala z otočkom s katedralo sv. Mihaela, ki ima 13 nečesa (mislim, da stolpov), svoj končni izgled je dobila v … 13. stoletju … in tako naprej vse popoldne.

Torej, moje skrivnosti 13-ice – ta v mojem svetu očitno zaznamuje uspeh:

Spremljala me je v obdobju osnovne šole (najbolj očitno tako, da sem bila v redovalnico po abecedi 13.), ko mi je uspevalo vse, česar sem se lotila, ne da bi se kaj prida trudila, in dobivala pozornost na večini področij. Redno sem nastopala, zmagovala na različnih tekmovanjih, dobivala (tudi nezaslužene) petice, celo nekaj fantov se je postavilo v vrsto, češ katerega bi izbrala, a sem bila zaljubljena nesrečno in izbrala nesrečneža – ki ga zdaj, po vseh teh letih in vseh zlorabah alkohola in mamil, po nekajkratnem bivanju v Polju, v tem obdobju čaka zapor. Na predavanju mediacije pred leti so me razsvetlili, da bi bila lahko klasični primer deklice, katere svet obstaja le z zunanjo podporo in seveda išče svoje nasprotje. Na srečo me je ta fantič (kar nekajkrat) zapustil še pred srednjo šolo, a prišel je drugi …

Torej, kaj je bilo v tem svetu tako posebnega, da je toliko stvari uspevalo – razen ljubezni – in se razlikuje od mojega srednješolskega in študijskega poloma?

Bila sem dejavna na vseh področjih. Nisem se veliko učila, česar so si najbolj želeli moji starši, sem pa ogromno brala, igrala na klavir (najraje Bacha), pela v pevskem zboru, igrala na orfove inštrumente, šahirala, plesala, se ukvarjala z živalmi, poleti bila ves čas zunaj, pozimi pisala dnevnik in celo začela s pisanjem mladinskega romana … V srednji šoli so bile (s podporo mojih staršev, ki jih je skrbela moja prihodnost) vse obšolske aktivnosti odstranjene z namenom večjega in rednega učenja/skrbi za prihodnost.Kar ni ravno potekalo po načrtih. Moja osebnost in z njo moj svet pa sta se medtem začela umikati in skrivati.

Odgovor bi rekla, da torej leži v početju toliko različnih stvari. Kar bi potrdilo tudi teorijo, da usklajenost uma, duha in telesa prinese pravo ravnotežje v življenju – ne le teorijo o harmoniji vseh treh razumov.

Naslednjič se je 13-ica prav očitno pojavila v absolventskem obdobju, ko sem bila po vseh letih (šestih) študiranja šele takrat sprejeta v študentski dom – blok 13, soba 613. Spet obdobje uspeha in usklajenosti: zaključevala sem izpite, ki so končno postali zanimivi (sploh pri sociologiji), in ponoči kot krupjejka na kartah delala v casinoju. Spoznala tudi krasnega človeka, ki mi je takrat v tolažbo podaril plišastega kužka – zunaj so na igrišču igrali Dan D, jaz pa sem se že tretjič učila (beri: piflala na pamet) za izpit iz sodobne slovenske lirike, a te pesnike vsaj približno razumem šele danes -, manj kot leto kasneje pa sva si omislila upanje v podobi živega bitja. In ravno z njim in diplomo se je vse začelo spreminjati.

13. februarja sem prejela nagrado za kratko zgodbo, v kateri sem združevala različne načine pisanja, prvič javno razodela, kaj si mislim o slovenskem šolstvu, in zakaj ne želim več sodelovati v njem, pripoveduje pa tudi o vztrajanju na svoji poti, pomoči, upanju …

Naslednja zgodba je bila vsa v znamenju 13-ice. Za del, ki pripoveduje o mavrični prihodnosti leta 3013 v svetu, kjer imajo dnevi 13 ur, tedni 13 dni in leto 13 mesecev, bi lahko tudi sama, enako kot Eros, rekla, da ga je pisalo Življenje. In me napolnilo s prečudovito energijo, ko ljubiš prav vsakogar in vse in se ti zdijo tudi reklame, ki so ti šle noro na živce še pred nekaj urami, luštkane, vsi problemi nepomembni in premagljivi … Takrat te preveva zgolj občutek zaupanja, miru, harmonije in ljubezni.  Torej enako kot letos ob novem letu. :good: Zgodba je bila napisana z namenom preobrazbe strahu pred 21. 12. 2012 in namen je uspel do popolnosti. Za piko na i je bila še objavljena v zbirki skupaj z zgodbami Miha Mazzinija, Vida Pečjaka …

Moj način/ skrivnost, ki rodi takšne občutke, bi torej bila: najprej zamotiti razume, odpreti srce in ustvariti, kar pride, ter tako nase pogledati s ‘ptičje perspektive’. Neverjetno, do česa vse prideš tako, posredno. V mojem svetu tudi s takšnim pisanjem ustvariš zrcalo svojega sveta, a le če besedam pustiš popolnoma svojo pot in o namenu/pomenu/slovnici/pravopisu … ne razmišljaš. Mnoge nehotene pomene/simbole/metafore obeh zgodb sem opazila šele kasneje in še vedno v njih odkrijem kaj novega – če ne drugega pa kakšno slovnično napako.  :whistle: Verjetno bi vsak lahko rekel enako za dejavnost, do katere sam čuti strast, pa če je to ples, slikanje, kakšen drug izdelek …

In zdaj zopet 13-ica povsod. Kar nasmejem se, ko vidim, koliko močnih in pogumnih žensk v istem obdobju doživljamo enake občutke svobode, mnoge prvič v svojem življenju. Pa čeprav smo mnoge ostale same. ‘Kao’ same – kajti, nikoli nismo same. 😉 Nihče ni zares nikoli sam.

Tako me s svojim gruljenjem v zadnjih tednih neizmerno razveseljujejo tudi golobčki na mojem balkonu – v preteklih časih simbol posvečen predvsem ženskim božanstvom – ali prijatelj, ki se je napovedal s 13-ico, in me je pred dnevi na večerjo odpeljal po poti, kjer je bilo do cilja 13 km, kasneje pa sem iz njegovega puloverja potegnila perešček, ki ga je spravil v svojo denarnico, ne da bi mu to naročila ali da bi vprašal zakaj. Spoštuje in ceni namreč moje videnje sveta, ki ne priznava naključij in govorico sveta bere iz simbolov, s katerimi streže življenje. Po tleh pa me je vrglo še eno naključje v zvezi s to osebo, ki se je v zadnjem tednu razkrilo po debatah o možnosti poslovnega sodelovanja – spoznanje, da na isti dan ne praznujeva oba le rojstnega dneva, ampak numerološko gledano sestavljava … 6+7 = 13

Takšen je moj svet. Poln naključij, simbolov in njihovih pomenov, letenja na krilih sanj, magičnih bitij, uživanja v trenutku in malih stvareh, ves čas na lovu za novim znanjem, novim spoznanjem, novimi dogodivščinami … naporno a vredno. Letošnje leto bo očitno v znamenju njegovega popolnega osvobajanja in sprejemanja. Verjetno nisem odkrila dokaza Življenja, vrednega 12 tisoč evrov, kolikor avtor (Eros) ponuja tistemu, ki ga v knjigi Psi najde in razkrije – čeprav se vsote seveda ne bi branila – :whistle: sem pa našla dokaz Življenja zase, v mojem svetu. Glede na vse doživetja ob branju te knjige, lahko pritrdim njenemu ključu:

»Kdor stopi v Erosov svet, odkrije svojega.

Le kdor ljubi sebe, lahko ljubi druge.

Sprejmi svoje življenje in našel boš srečo.«

Rada si domišljam, da 13 kristalnih lobanj pravzaprav predstavlja 13 knjig, ki bodo razkrile skrivnosti naših svetov in celotno človeštvo ponesle v prihodnost miru, harmonije in ljubezni. No, na moji knjižni polici se bo poleg Coelhevega Alkimista in Žensk, ki tečejo z volkovi zagotovo znašla tudi Erosova: Psi.  :good:

silverspringpagan.wordpress.com

silverspringpagan.wordpress.com

 

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

2 komentarja

  1. klo pravi:

    Lepo spisano.
    Tudi pri meni se vse vrti okoli 13-ic.
    Po prebrani knjigi Psi sem razmišljanje glede tega spet poglobila…. Življenje…in načrt… in naključje… (Le kateri razum je moj, sigurno pa sta dva enakovredna.)
    Knjiga je biblija, v vsako srednjo šolo sodi, kot obvezno čtivo…
    Energija :).
    Prijetno, ljubezni polno, življenje!

    • Oneya pravi:

      Ah, skoraj dva meseca je trajalo, da sem opazila komentar, pa se je v mojem svetu pojavil ravno ob pravem trenutku. :yes: Hvala zanj! :heart:

      Ja, lepo bi bilo uvesti takšno čtivo v šolo, vendar pa poznam učiteljico, ki je knjigo prejela v dar, pa je prve strani niso pritegnile dovolj, da bi prebrala vso. Očitno ni še pripravljena … Kar pa tudi razumem, ker knjigica svoje bralce preobraža … Tako kot še mnoge …

      Kar pa se 13-ice v življenju tiče in razumov? Je zanimivo že opazovanje. S smislom za humor, prav zabavno – torej emocio, a ne? :mail: :yes: Še posebno me nasmeje, če različna hotenja, prepričanja … posadim za okroglo mizo v svoji glavi. :yes:

      In tudi tebi, čudovito, magično, z ljubeznijo prepleteno življenje! :heart:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)