RIM S PSIČKO

Večno mesto naj bi med sedmimi griči ob Tiberi ustanovila Romul in Rem, potomca Eneja, ki je po padcu Troje svoje zatočišče našel v Laciji. Brata dvojčka, sinova Marsa (boga vojne) ter vestalke  (svečenice boginje ognja in ognjišča) naj bi vrgli v Tibero, a ju je našla volkulja, ju hranila s svojim mlekom ter vzgojila kot lastna sinova …

Tako odzvanja delček legende o mestu, kamor me je za tolažbo po smrti zlatega pasjega sputnika vesolje pospremilo z ‘malo volčico’ Deo Atheno – dea v italijanščini pomeni boginja, torej v družbi italijansko-grške boginje modrosti in vojaške strategije. 🙂 Izkazala se je za odlično sopotnico, Rimljani pa velike ljubitelje psov.

Toskana ob avtocesti

Dobrih sedemsto kilometrov dolga vožnja skozi pet italijanskih dežel ni ravno kratka, a ima svoje čare, kot je na primer opazovanje toskanske pokrajine v poznopopoldanskem času. V mesto smo se pripeljali pozno zvečer in se po prijavi v hotelu odpravili na doživetje nočnega Rima. Doplačilo za psa v hotelu ni bilo potrebno, je pa ob odhodu presenetila turistična taksa, ki je znašala 6 € po osebi na dan.

Psička je bila takoj opažena s strani dveh Rusov.

Na ulici, ki pelje do resnično enega najlepših vodnjakov Fontane di Trevi, nas je v rimsko vzdušje uvedla ulična violinistka z mojo najljubšo klasično melodijo – Air, Johann S. Bach. Tudi vodnjak s svojo podobo ni razočaral. Velika fontana kljub vedno prisotni množici navdihuje. Kopanje v vodi po vzoru Anite Ekberg v filmu La dolce Vita ni možno (čeprav se je rek in morja vajena Dea prav očitno v njem želela osvežiti, so bili budni in strogi pogledi policistov dovolj nazorni), turistu preostane met kovanca v vodnjak z mislijo na srčno željo. Nekje sem zasledila, da naj bi vsako noč iz vodnjaka pobrali za skoraj tri tisoč evrov vrednih želja, drugje pa pričevanja o tem, da so se mnoge želje uresničile.

Kljub gneči sva med množico odvrženih plastenk, ki ‘krasijo’ tla ob mnogih rimskih znamenitostih našli svoj kotiček ob vodi.

Nadaljnjih petnajst minut hoje po ulici, v kateri so se restavracije po enajsti uri zvečer že zapirale, nas je privedlo do Panteona, templja vseh bogov. Svetišču, zgrajenemu pred našim časom in kasneje preimenovanemu v Cerkev Marije kraljice mučencev,  na Piazzi della Rotonda delata družbo obelisk in vodnjak (ter množica obiskovalcev, prodajalcev, restavracij …).

Po naporni vožnji sede nekaj hedonizma. Vendar pa ima popivanje z bogovi vedno svojo ceno in nikoli ne veš, kakšna ta bo. 🙂 Cene pijač se v centru spreminjajo glede na uro, kozarec AperolSpritca naj bi tako najprej stal 7 €, a račun pol ure kasneje (nekaj čez polnočjo) je zanj zahteval 10 € (in za liter piva 18 €).

Naslednji dan smo v izogib razburljivemu prometu v centru (večina cest nima cestnih oznak) za obiskovanje znamenitosti izbrali podzemno železnico. 100 minut vožnje stane 1,5 €, celodnevna karta, potrebna tudi za psa, pa 7 €. Ta je bila kupljena, vendar je nismo uporabljali, tako kot tudi obveznega nagobčnika ne, a nismo imeli težav. Italijani so psičko navdušeno ljubkovali in niso imeli nič proti niti, če se je v nabito polnem vagonu (dovoljeni naj bi bili v prvem ali zadnjem) zleknila čez tuje čevlje.

Psi v turistične znamenitosti nimajo vstopa, tako smo izpustili (hvalabogu) dolge vrste čakajočih na vstopnice + vhod ter se mimo ruševin Koloseja, Palatinskega griča in Rimskega foruma le sprehodili.

Skupaj z reko ljudi nas je odneslo do kakšnih 15 minut hoje oddaljenega Spomenika Viktorja Emanuela II., prvega kralja združene Italije. Najprej smo si v senci borovcev, na kamnitih klopeh odpočili v simpatičnem Beneškem parku (od koder je nastala fotografija) zraven, mimo ograje, pa čeprav samo po stopnicah, kužki ne smejo. V palači, ki opravlja vlogo ‘oltarja domovine’, se sicer nahajajo knjižnica, arhiv, muzej in Zavod za zgodovino italijanskega preporoda.

Tudi na zunanji strani palače lahko človek uživa v umetnosti …

Zraven se lahko povzpnete do cerkve S. Maria d’Aracoeli ali po Michelangelevemu stopnišču Cordonata do Kapitolskega trga, ki ga objemajo Senatska, Konsevatorska in Muzejska palača, na sredini pa stoji Michelangelov kip Marka Avrelija.

Cordonata

Za pot nazaj do postaje metroja smo jo ubrali po drugi strani, brez množic turistov, in naleteli na nekaj simpatičnih parkov s pipami pitne vode, travo, senco, lepim razgledom …

Naslednje kafetkanje se je odvijalo z razgledom na Piramido Gaja Cestija, visoko dobrih 36 metrov ter zgrajeno med 18. in 12. letom p. n. š.. Verjetno predstavlja najhitreje zgrajeno piramido na svetu, kajti gradnja je trajala le 330 dni ali celo manj. Gaj Cestij, rimski politik, odgovoren za organizacijo verskih slavij in banketov, je v svoji oporoki zahteval, da jo njegovi nasledniki zgradijo v tem roku, sicer ne bi nasledili njegovega velikega bogatstva. V grobnico je mogoče s predhodnjo rezervacijo in vodičem, mi pa smo njo in vrata San Paolo, skozi katera so nekoč vstopali v mesto, ob vonjih kapučina občudovali iz lokala nasproti.

Sledila je podzemna vožnja do Vatikana in sprehod do Trga sv. Petra.

V drugi polovici aprila so se temperature že približale 30-tim stopinjam, zato dežniki/senčniki.

Na njem se je vila dolga vrsta čakajočih za ogled Bazilike sv. Petra, do naju s psičko pa sta pristopila dva policista. Moškega in žensko, ki je na srečo znala angleško, je pritegnila Dea in naslednjih deset minut je minilo med vzdihovanjem che bella …, ljubkovanjem in hvaljenjem, češ kako prijazna, zaupljiva … je. Mala boginjica se je medtem ležerno ulegla na hrbet ter ‘nebeškima’ varuhoma zakona pokazala svoj trebušček.

Zadnji dan se je po obilnem zajtrku v hotelu, v katerem je prevladoval sladkor, začel s parkiranjem ob Tiberi in iskanjem poti do Španskih stopnic.

Iskali smo ulico Via del Corso, v kateri naj bi ustvarjali mnogi umetniki, a smo do njih prišli po zelo natrpani in najdražji rimski ulici Via dei Condotti, polni trgovin in butikov znanih italijanskih proizvajalcev, mimo najstarejšega bara v Rimu Caffe Greco. Tega je grški priseljenec odprl daljnjega leta 1760, v njem pa naj bi kafetkal že Casanova, pa Stendhal, Goethe, Byron, Liszt, Keats, Ibsen, Wagner, tudi Hans Christian Andersen …

Zraven leži trg Piazza del Popolo s tremi fontanami, vrati, obeliskom in dvema simetričnima cerkvama (Santa Maria dei Miracoli in Santa Maria in Montesanto).

Sledil je sprehod okoli Castel Sant’Angelo ali Angelskega gradu. V njem je pokopanih sedem cesarjev, ime pa je dobil po nadangelu Mihaelu, ki se je prikazal med cerkveno procesijo in napovedal odhod kuge. V njem se je sestajala inkvizicija, ki je na grmado obsodila filozofa Giordana Bruna; je pa tudi kraj, kjer je Galileo Galilei preklical svoje odkritje, da je Sonce središče našega zvezdnega sistema.

Parkirišče je brezplačno, grad pa je obdan s simpatičnim parkom.

Zadnja postaja v središču Rima je predvidela otoček sredi Tibere. Parkira se lahko ob cesti, na obeh straneh Tibere pa se nahaja sprehajališče (na eni urejeno, betonsko; na drugi divje, na stopnišču, ki vodi dol k bregu, pa se najde tudi igla). Na otočku sta dve bolnišnici in prodajalna sladoleda z malo kepico v vrednosti 2,5 €, primeren pa je tudi za poležavanje na travi …

Pred odhodom iz Rima smo se z avtom zapeljali še na najvišji hrib Rima Monte Mario ter uživali v razgledu, kafetu …

Namesto, da bi se podali v vrsto za prava Usta resnice (Bocca della Verita) v preddverju cerkve svete Marije v Kozmedinu, sem roko porinila v sodobnejšo različico skulpture ter prejela ustno in pisno obrazložitev oz. navodila. 🙂

Sledila je dolga pot proti domu, presekana z večerjo v toskanskem mestecu, nekaj kilometrov od avtoceste. Pašta s škampi, tartufi in cvetovi bučk ni razočarala, še manj domače toskansko vino, za katerega sem bila med obedovanjem hvaležna, da sem namesto naročenega deci dobila dva in pol. :whistle:

Končni obračun?

Prijazni ljudje, vedno pripravljeni pokazati pravo pot, ljubeči do živali, zanimivo mesto, polno arhitekturnih mojstrovin, tudi izven utečenih turističnih poti … Čeprav sem verjetno videla le kakšno desetino vsega, kar nudi, pa nimam želje, da bi se tja vrnila. Ves čas sem namreč premlevala (in se ob Koloseju počutila naravnost grozno), od kje denar oziroma finance za večino mogočnih rimskih in vatikanskih stvaritev. Ali torej veličastna lepota izpod ustvarjalnih rok velikih umetnikov resnično odtehta osvajanja tujih ozemelj, torej vojne (tudi s cerkvene strani), pobijanje, zasužnjevanje in poniževanje ljudi …

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)