V ISKANJU DUŠE DVOJČICE – Most prek večnosti

Tole pisanje o iskanju duše dvojčice nastaja v obdobju, ko sem na ljubezenskem področju odvrgla svojo puško daleč v koruzo, jo razsekala, polila z bencinom in zažgala. :yes:  V razmišljanju, da je bilo razočaranj dovolj in četudi ostanem vse življenje sama, to vseeno predstavlja prijaznejšo prihodnost kot zaključni stampedi, ki vedno znova porušijo vse moje samospoštovanje in samozavest.

duša dvojčicaNo, vesolje mojega srda naproti nasprotnemu spolu očitno ne namerava podpirati. Večino knjig, ki sem jih v zadnjih mesecih naključno izbirala na knjižničnih policah, opeva in slavi ravno ljubezen ter preizkušnje med iskanjem duše dvojčice.  :whistle: O slednjih vem veliko in da sem se podala v zadnji razmerji me ne bi prepričalo nič drugega kot kljukice, ki sem jih lahko delala na seznamih o karakteristikah dušne povezave med dvema osebama. Vendar pa sta se med čakanjem, da se prebudi tudi nasprotna stran in bi lahko odkljukala še zadnjo značilnost, pravljici, ki sta v začetku obljubljali srčnega princa ali heroja, odvili v praktični prikaz lekcij iz zgodb o Rdečih čeveljcih in Sinjebradcu.

Izredno neprijetno in boleče a očitno potrebno, kajti metamorfoza je bila temeljita in se danes kljub vsem predelanim čustvenim in drugačnim bolečinam zavedam, da sem se v tem času prelevila v mirnejšo in manj obsojajočo, predvsem pa lahkotnejšo različico sebe, ki zna reči in vztrajati pri NE. Med drugim sem spoznala in kar lep čas čutila tudi vseobsegajočo ljubezen ter se takrat strinjala s tistimi, ki zagovarjajo tezo, da duša dvojčica obstaja le v srcu in človek pravzaprav hrepeni oziroma pogreša ta del sebe. A to je že druga zgodba …

Knjigo, ki je premagala mojo zagrenjenost po neuspešnih razmerjih – Most prek večnosti –, je napisal Richard Bach, avtor po vsem svetu znane kratke zgodbe Jonathan Livingston Galeb. Ko sem raziskovala, o čem že zavraga pripoveduje Galeb, ta kulturni fenomen, o katerem smo se učili v šoli, a sem njegovo modrost popolnoma pozabila oziroma se me takrat niti ni dotaknila, sem spoznala, kaj se z mano pravzaprav sploh dogaja. Kar pa je omogočilo, da je z ramen odpadlo še eno breme. Zato obožujem branje, pisanje – če odgovora ne najdem med prvim, bo zanj poskrbelo drugo orodje za raziskovanje lastne podzavesti. A pojdimo po vrsti …

V svoji prvi veliki uspešnici, Johathan Livingston Galeb, avtor letenje predstavi kot metaforo za življenje, ki je le proces stalnega učenja oziroma odkrivanja tistega, kar človek že od nekdaj zna (izredno podobno kot se je kasneje teme v svojih kratkih zgodbah o delfinu Danijelu lotil Sergio Bambaren).  Jonathan  ni navaden ptič, za razliko od ostalih se njemu letenje zdi pomembnejše od hranjenja. Njegova jata in družina so želeli, da se vede kot ostali in ga po njegovem letalskem uspehu celo izobčili iz družbe. Tako že prej osamljen, zdaj še žalosten izobčenec, ker nihče noče prisluhniti njegovemu velikemu odkritju, odleti in se v izgonu, kmalu sprijaznjen s situacijo, še bolj mojstri v svoji veščini. Nekega dne pa ga sinja galeba popeljeta do jate, kjer so njeni člani podobni njemu – smisel njihovega življenja predstavlja letenje in ne hranjenje. Med njimi doseže nov nivo mojstrstva ter se nato vrne k domači jati na Zemljo, kjer najde učenca, novega Jonathana, kmalu pa se jima pridruži še več svobodnih in uka željnih duš. In kot vsak dober učitelj tudi Jonathan zapusti svojega prvega učenca, kajti ta se hitreje uči sam …

Kar me najprej napelje k razmišljanju, kako pomembna je nenavezanost na ljudi, stvari …, hkrati pa še odgovarja na vprašanje, zakaj se je včasih pač treba posloviti in življenje nadaljevati v lastnih vodah. Šele osvojen takšen korak pripelje do romana Most preko večnosti in njegovih modrosti.

Odlomek ene najlepših spremnih besed avtorja (vsaj zame) sporoča:

duša dvojčicaVčasih mislimo, da ni nobenega zmaja več. Nobenega pogumnega viteza, niti ene same princese, ki bi lahkotno drsela skozi skrite gozdove in s svojim nasmehom omamljala srnjad in metulje … Kako lepo, da se motimo. Princese, vitezi, uroki in zmaji, skrivnost in dogodivščina … ne le, da so tu in zdaj, edino oni so od nekdaj prisotni na zemlji!

V našem stoletju so si seveda nadeli druga oblačila. Zmaji so danes v vladnih kostumih in oblačilih poraza ter noši pogube. Demoni družbe predirljivo vreščijo, vrtinčasto bi strmoglavili na nas, ko bi odtrgali svoj pogled od zemlje in se zazrli kvišku, ko bi se na ovinkih drznili zaviti desno, čeprav nam je bilo rečeno, da moramo zavijati levo. Tako prekanjene so postale prikazni, da so lahko celo vitezi in princese skriti drug pred drugim, skriti celo sebi.

Kljub temu nas učitelji resničnosti še vedno obiskujejo v sanjah in nam govorijo, da nismo izgubili ščita, ki ga potrebujemo pred zmaji, tiste mavrice modrega ognja, ki nas obdaja in ki ve, kako spremeniti svet, kot bi si želeli. Intuicija šepeta resnico: »Nismo prah, magija smo!«

To je zgodba o umirajočem vitezu in princesi, ki mu je rešila življenje. Je zgodba o lepoti in zvereh in urokih in trdnjavah, o navideznih močeh smrti in resničnih močeh življenja. Je pravljica o edini dogodivščini, ki je po mojem mnenju najpomembnejša za vsako obdobje …«  

duša dvojčica

V avtobiografski avanturi pisatelj tokrat skozi iskanje sebe leta od ženske do ženske in išče tisto pravo:

Duša dvojčica je nekdo, ki ima ključavnice, ki se prilegajo našim ključem, in ključe, ki odpirajo naše ključavnice. Ko se počutimo dovolj varne, da jih odpremo, stopi ven naš najresničnejši jaz in lahko smo popolnoma in pošteno tisto, kar smo – lahko smo ljubljeni taki, kakršni smo, in ne, kakršne se delamo, da smo. Vsak razkrije najboljši del drugega. Ne glede na to, kaj vse je narobe okoli nas, ob tem človeku smo varni in v svojem lastnem raju. Naša duša dvojčica je nekdo, ki deli naša najglobja hrepenenja, naš občutek za smer. Ko smo kot dva balona, ki ju njuna smer vodi navzgor, smo zelo verjetno našli pravega človeka. Naša duša dvojčica je človek, ki vnaša življenje v življenje.

Med popotovanjem skozi življenje avtor bralca popelje v različne svetove – davčnih ‘pripetljajev’, prijateljstva, med druženjem s svojo prihodnjim jazom se prepriča v iluzijo časa, spoznava moč deja vu-ja in moč vizije, ki mu reši življenje, skupaj z ljubljeno osebo osvajata veščino astralnih potovanj in spoznata, da smrt ne ločuje prav nič bolj kot življenje …

Sva most prek večnosti, most, ki se boči nad morjem, tvegajoč iz užitka, živeč skrivnosti iz gole zabave, izbirajoč nesreče, zmagoslavja, izzive, nemogoča naključja, preverjajoč se spet in spet, učeče se ljubezni in ljubezni in LJUBEZNI.

duša dvojčica

Kaj je knjiga prinesla meni, da sem med branjem najprej vzdihovala, češ kakšno iluzijo sem si spet prinesla domov, a vseeno za trenutek pomislila, da bi pisala o njej, podaljšala izposojo, potem pa ovinkarila ves mesec? Okna in duri mojega srca so namreč trenutno tesno zaprta in zapahnjena ali povedano drugače – kot me je dobro nasmejala fb objava -, moje srce je zaprto zaradi prenove. :yes:

Pred mesecem sem se v blogu Igra dvorjenja ali kako osvojiti samico razpisala o svobodi in neodvisnosti, ki si ju želim, pred dnevi je raziskovanje o učinkih orgonita sprožilo pisanje O vitezu z jeklenim oklepom v mojem domu, no edini, z modro označeni citat v knjigi (ki je sicer dobro podčrtana z navadnim svinčnikom) pa se je danes med gornjim pisanjem razkril ob vprašanju, kaj knjiga sporoča prav meni, čemur je sledilo odprtje naključne strani:

»Tvoj oklep,« je rekel. »Gotovo te ščiti pred vsemi ženskami, ki bi te uničile. Toda če ga ne boš odložil, te bo ščitil tudi pred edino, ki bi te ljubila, ljubeče skrbela zate, te osvobodila lastne zaščite. Obstaja popolna ženska zate. Ena je, ni v množini. Odgovor, ki ga iščeš, je v tem, da se odrečeš svoji svobodi in neodvisnosti …«

No, knjigo piše moški, zato je odklon v smislu moškega/ženskega spola popolnoma jasen, ob prebranem citatu sem se lahko le nasmehnila. :yes:  Navdušuje me, kako življenje poskrbi za postopno osvojene korake in zlagoma podane modrosti. Za češnjico na vrhu smetane in odgovor na vprašanje, ali takšna oseba resnično obstaja, so ob zaključku pisanja poskrbeli sonček, ki je po viharnem dnevu zopet ožaril naravo, ravno pravi čas pripravljeno kosilo in glasbena podlaga z radia – moški, ki v duetu z Mariah Carey prepeva I’ll be there.  😉

 

pisanje, lektoriranje

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

4 komentarji

  1. Brijačina Kojona pravi:

    Saj ne mislim, da vem, kaj je dobro zate. Če si to tako razumela, se ti opravičujem. Sem človek prakse (leta in izkušnje) in iz tvojega pisanja sem občutil … tisto, kar sem napisal v prejšnjem odgovoru. Pač kot ti sem napisal svoje osebno subjektivno mnenje, ki je namenjeno vsem sledilcem tvojega bloga.

    ENOSTAVNO in SPONTANO. Besedi, ki sta verjetno malo čudni in neznani ter polni dvomov, straha,…

    Podobni besedi, ki mi prideta na misel sta SIVA in RAVNOVESJE. Nič ni črno ali belo ali idealno ali tako odbijajoče, da se ne bi kaj dalo narediti,… Jing in jang dan v mixer.

    … in mogoče še CILJNA USMERJENOST in SMISEL.

    Te besede mi pridejo nekako spontano na misel ob branju tega bloga. To mogoče pogrešam.

    No, besedo “moraš” jemlješ malo iz konteksta oziroma sem s to besedo hotel povedati, da SE JE POTREBNO NA SPLOŠNO srečati z odstopanji od svojih idealov. A to pomeni predvsem NA SPLOŠNO spreminjanje in sprejemanje tega spreminjanja samega sebe. Nismo absolutni, smo subjektivni,… Ideali se spreminjajo z našimi spremembami, saj so, kot si omenila sama, del nas.

    Enako je z besedno zvezo “najbolje zate”. Pač prispodoba.

    Vsekakor se veselim odziva. Cilj pa vsekakor ni polemiziranje glede česarkoli napisanega.

    • Oneya pravi:

      ‘Moram/moraš/morate’ v vsakem primeru, torej v vseh kontekstih, prihaja od zunaj. Ko človek sprejema vplive od zunaj, jim prepušča lastno aktivnost in s tem razkraja svojo dušo … Takšen je moj pogled, tudi na mišljenje, kaj ‘je najbolje za nekoga drugega’, kajti tudi to prihaja od zunaj.

      Kar človek vidi, čuti, pogreša … v drugem ali skozi njega, pa dojemam kot odsev njegovega lastnega sveta in priložnost, da to sprejme (in nato po želji spremeni, če to želi). Torej pri sebi oziroma v svojem življenju.

      Tako se mi s tega vidika zdi komentar izredno zanimiv, kajti sama v tem pisanju ne pogrešam ničesar od omenjenega. Prav nasprotno. Množica misli se je spontano (brez ciljne usmerjenosti – to v tem primeru vidim kot nasprotje spontanosti, kreativnosti) ter brez prisile sestavila v besedilo, ki je sproti razjasnjevalo notranje konflikte, hkrati pa vzpostavljalo notranje in očitno tudi zunanje ravnovesje ter pridobivalo mnoge smisle. Pač zame. Verjamem pa, da vsak vidi v njem del svojega sveta, tako kot ima tudi vsak pravico do svojega dojemanja.
      Da pa se iz končanega besedila še vedno luščijo novi pomeni (ki so luč ugledali, ko sem sklenila vse velike besede iz komentarja), dojemam kot bonus potrditev prave poti.

  2. Brijačina Kojona pravi:

    Mislim, da bi bilo najbolje,da nehaš iskati dušo dvojčico ali sploh ideal. Tega ni, zato ti sam naziv “ideal” vse pove. LAhko so samo približki, ki pa odstopajo več ali manj. Poskušati moraš povečati svojo sposobnost sprejemanja odstopanja (toleranca), predvsem s spreminjanjem in sprejemanjem same sebe. Kot ti pričakuješ dušo dvojčico tudi drugi to pričakujejo. A jim ti to nudiš? To se nanaša predvsem na del, ko govoriš o ključavnicah… Mislim, da si glede tega vprašanja dokaj sebična in nerazumevajoča drugačnosti. Sama se zapiraš v svoj svet in si postavljaš meje… zid.

    • Oneya pravi:

      Zakaj misliš, da veš, kaj bi bilo najbolje zame? :yes: Ne verjamem, da kdorkoli ve, kaj je najbolje za drugega človeka oziroma menim, da ravno takšne sodbe spodbujajo človeka, da se zapre med svoje zidove.
      Torej ”moraš” in kaj bi bilo ”najbolje zame”, pri meni nista padla na plodna tla. Pravzaprav sem mnenja, da človek v takem primeru pridiga sam sebi.

      Poleg tega sem le zapisala, da sem iskala svojo dušo dvojčico, na kakšen način in kaj sem doživljala, a če prebereš podrobno, o mojem trenutnem stanju (vzpostavljenem ob zadnjem odstavku – pisanje je proces, ki spreminja človeka) napisane besede ne povejo. Delila sem okoliščine, zaupala, da sem dobila odgovor in na kakšen način, a interpretacijo dogodka prepustila bralcu.

      Torej svojega doživljanja nisem ogradila v svoje meje, v svoj svet, ter ga ‘zazidala’ s svojimi prepričanji, kaj je ‘prav’ in ‘morate’ tudi ostali misliti enako, ampak ga delila z drugimi v svobodi, da ga vsak vidi po svoje. Ne bi rekla, da sem se zaprla, ampak kvečjemu odprla. In ja, strinjam se le z zaključkom, :yes: vsak se sam zapira v svoj svet in si postavlja meje, zid.

      Rešitev oziroma podiranje zidov/oklepov sama doživljam namreč ravno skozi komunikacijo (v tem primeru pisanje) – najprej s sabo, potem z drugimi, ne glede na to, kako bizarno in trapasto lahko deluje. :whistle: In ravno v tem vidim svobodo ter sprejemanje lastnega sveta, ki hkrati poraja njegovo spreminjanje.

      Torej ja, očitno to lahko nudim.
      Koliko globoko?
      To je pa vsakič nov korak …
      Česar se spet zavedam in hkrati vadim sprejemanje …

      Kar pa se tiče same dušice in ključavnic, ki jih omenjaš, ter kaj citat iz predstavljene knjige pomeni za avtorja, ki trdi:
      “Duša dvojčica je nekdo, ki ima ključavnice, ki se prilegajo našim ključem, in ključe, ki odpirajo naše ključavnice. Ko se počutimo dovolj varne, da jih odpremo, stopi ven naš najresničnejši jaz in lahko smo popolnoma in pošteno tisto, kar smo – lahko smo ljubljeni taki, kakršni smo, in ne, kakršne se delamo, da smo …”

      lahko vprašam, zakaj misliš, da bi bilo najbolje, da bi morala nehati iskati to? Torej ne verjameš, da je možno okolje, kjer se človek počuti dovolj varen, da je popolnoma to, kar je? Niti v sebi? Tudi v človekovem srcu je vedno samo približno varno?

      Sicer pa … To je zgolj avtorjeva definicija, sama v zadnjem času prakticiram (in priporočam) opuščanje vseh predstav (ki zame predstavljajo meje in zidove), kako bi ‘moralo’ izgledati marsikaj – na praktično vseh področjih, kar sicer učinkuje izredno osvobajajoče. 😉

      Torej, hvala za komentar in priložnost, da osvetlim nekaj stvari. :heart:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)