ŽE UHOJENE POTI NE VODIJO DO NOVIH PAŠNIKOV

Danes dopoldne sem odšla na Boršt, da bi se z vasice na hribu sprehodila v dolino reke Dragonje in tam popravila ‘napako‘, narejeno ob prejšnjem obisku. Takrat me je vodil prijatelj, ki pa tisti dan zaradi prehlada ni bil najbolje razpoložen. Bila sem deležna kopice ne-jev: ne, ne slišiš hrzanja, tukaj ni konj; čez minuto: ne, nič kaj posebno velika konja nista; ne, sigurno nista lačna, ne potrebujeta tvojih piškotkov; ne, ni jima dolgčas tukaj sredi ničesar … (In ja z moje strani, vem, da se v trenutkih navdušenja pri svojih 37-tih letih obnašam kot otrok.)  :yes:

No, največja konjiča (in najlepša), kar sva jih kdaj videla v živo in v mojem primeru tudi prvič pobožala po gobcu, sta nam sledila, čez nekaj metrov so se jima pridružili še ostali člani družine. Vendar pa je prijaznost minila, ko sem na plano privlekla telefon s fotoaparatom, ker so bili enostavno prečudoviti, da jih ne bi ovekovečila in delila odkriti zaklad z drugimi, začel pa je lajati še moj pes. Udarjanje noge ob tla sem sprejela kot odganjanje, zato smo pobrali svoja šila in kopita ter hitro odšli dalje.

Danes sem se namenila udejanjiti prvotno željo, da bi jih nakrmila s priboljški, a sem nekje zgrešila pravo pot. Ali pa mi je bila namenjena drugačna. Simpatična stezica mimo oljčnih nasadov, travnikov se je namreč čez dobre pol ure zaključila in jezna sem se obrnila. Vendar pa nazaj ni želel moj pes, vztrajno me je vabil v goščavo, na ozko, že skoraj v celoti zaraščeno potko. Kakih 15 minut sva se prebijala skozi vejevje in bodičasto grmičevje ter skakala čez podrta drevesa, ves čas z mislijo v glavi, češ da že uhojene poti pač ne vodijo do novih pašnikov, ko sem zaslišala šumenje. Nakazovalo je na  novo odkritje in res …

Prostorček s potočkom, ki se je vil v dolino, je pregnal jezo, razočaranje, nezaupanje ter me napolnil z mirom. Usedla sem se ob njem, iz nahrbtnika vzela malico in potlačila ‘znanje’, da skrbnik s svojim psom ne deli svoje hrane, nameni mu lahko le zadnji košček – za jasno vzpostavitev hierarhije v odnosu naj podrejeni dobi zgolj ostanke. Jedla sva kot popolnoma enakovredna sopotnika na popotovanju, od mene pa je prejel tudi zahvalo, ker me je pripeljal na tako čaroben kraj.

Med malicanjem sem razmišljala o tem, kako za dostop do paše na travnikih zadovoljstva, miru in harmonije, veselja in razigranosti pravzaprav novih poti sploh ni treba graditi, dovolj je opaziti že stare, ki so jih utirali naši predniki. Breg ob potoku je bil namreč učrščen s škarpami, preraslimi z mahom, kar pomeni, da je nekoč za ta del gozda že nekdo skrbel. Ves čas pa se mi je po glavi vrtela še pesem Robbija Williamsa:

I love my life!
I am powerful,
I am beautiful,
I am free!
I love my life,
I am wonderful,
I am magical,
I am me!
I love my life …

Nazaj jo nisva ubrala po isti poti, ampak sem tokrat vodila jaz in pomagala svojemu psiču, da je lahko splezal na škarpo, našel odprtino v bodičastem grmičevju … Le nekaj napornih metrov navzgor in prišla sva na plano s čudovitim razgledom po dolini Dragonje.

V čem je problem, da zadovoljnih ali srečnih trenutkov v življenju ni več, mi je bilo pokazano ob prihodu nazaj v vas. Mojega miroljubnega zlatka je napadel vaški pes, kar me je spomnilo na nesprejemanje ter celo zaničevanje in posmehovanje vaških, pa tudi mestnih ljudi do prišlekov.

Odraščala sem na deželi in še vedno se dobro spominjam negostoljubnosti, s katero so sosedje sprejemali ljudi iz drugačnih okolij. To nesprejemanje drugačnosti (verjetno temelječe na nezaupanju) je botrovalo, da sem si že zelo zgodaj zadala cilj, končati fakulteto in se preseliti v mesto, kjer naj bi bili ljudje odprtejši za drugačnost. No, po okoli 15-letih življenje v kar nekaj slovenskih mestih sem z največjim veseljem zapustila urbano okolje in se preselila v njegovo bližino. Pričakovanje sprejemanja raznolikosti tako ljudi kot njihovih izkušenj in poti pri mestnih prebivalcih se ni udejanjilo. Sem pa opazila, da je odpor meščanov do drugačnosti, tudi do ‘kmetavzov’ z vasi, popolnoma enakovredno zaničevanju slednjih do ‘mestnih srajc’, še posebno ‘žabarjev’. Na splošno pa nisi ‘naš’ že, če si rojen v sosednji vasi ali pa v sosednjem mestu. Da priseljencev iz drugih držav ali drugače versko, spolno usmerjenih … sploh ne omenjam.

Vendar pa na srečo niso prav vsi ljudje enaki. Z zanimanjem opazujem, kako zadovoljnejši z življenjem so tisti, ki ne obsojajo okoliščin, ljudi …, ne mislijo, kako boljši in pametnejši ali vrednejši  so od vseh tistih, ki ne sledijo njihovi poti. In kako lepo se takšen odnos potem vrača njim samim ali pa njihovim otrokom.

Tako sem danes iz srca hvaležna svojim staršem, ki so majhno stanovanje na podstrešju stare babičine hiške oddali priseljencem iz Bosne ter vanj sprejeli tudi njihove sorodnike, ki so v Slovenijo pribežali med vojno vihro na Balkanu. Dvajset let kasneje, na drugem koncu Slovenije, je vrata prijetnega domka po devetih mesecih neplodnega iskanja stanovanja, ko sem med stiki z različnimi osebki z neverjetnimi zahtevami izgubila skoraj vso vero v poštenost ljudi, odprla ravno Bosanka.

Naključje? Če v njih verjameš. Sama verjamem, da se to, kar daješ, tudi vrača – na različne načine, tako samim osebam kot njihovim potomcem. Za spodobno in ne oderuško ceno, kar so za vlažne luknje zahtevali mnogi lastniki, mi je lično istrsko hišico v vasici nad morjem oddala ženska, ki je uspešno vzgojila dva sinova, oba univerzitetno izobražena, z dobrima službama, lastnima hišama, partnerkama – pa nista še stara 30 let. Starejši, ki mi je pri selitvi takoj ponudil in vedno priskočil na pomoč pri moških opravilih v stanovanju, je priznal, da ga je ravno posmehovanje njegovemu poreklu spodbudilo k temu, da je danes najmlajši vodilni delavec v najpomembnejšem obalnem podjetju, lastnik stanovanja v centru Kopra ter mož in ponosni očka nekajmesečnega sinka.

Dobro ga razumem, kaj je mislil s tem. Tudi sama sem zaradi svoje drugačnosti slišala (sem bila pač razigran otrok s precej svobode ob dveh starejših bratih), kako iz mene nikoli nič ne bo, pa so me ravno te besede spodbujale, da dokažem nasprotno. Tako sem dokončala fakulteto, uresničila kar nekaj svojih sanj, doživela veliko in se ob tem ogromno naučila, sprejela, uvidela … Nisem ubrala klasične poti (štalca, pa kravca, pa detece v jaslih …) in mi na njej definitivno ni bilo poslano z rožcami, a sem se zaenkrat še sposobna upirati vsesplošni zagrenjenosti ter opaziti in začutiti lepoto življenja.

Podobno opazujem tudi pri tečajnikih, priseljencih, ki jih učim slovenščino. Tisti, ki so potonili v vlogo žrtve, delajo za male denarce in se le pritožujejo nad vsem živim, medtem ko so drugi življenje vzeli v svoje roke (se med drugim tudi v večini sami naučili novega jezika), da bivajo mirno, polno in zadovoljno.

Ob zaključku pisanja tega bloga se je po radiu zavrtela pesem Siddharte V soncu. Pesem, ki so jo morali prepevati tudi moji tečajniki, nekateri nejevoljno, drugi sramežljivo, tretji navdušeno s tapkanjem nog v ritmu komada … Preko njihove reakcije sem lahko že takoj ocenila odnos do življenja, ki odseva tudi pripravljenost na delo, s katerim se uspešno dokonča učenje in uresniči svoje cilje.

Uresničitev ciljev, želja, sanj pa želim tudi vsem, ki ste se pretolkli skozi tele besede. Naj 11. 11. 2017 (datum, sestavljen iz enic, naj bi predstavljal močan dan za manifestacijo in začetek ustvarjanja svetlejše vizije prihodnosti; popoln čas za ustvarjanje idej o tem, kaj želite v svojem življenju ter nato začnete delati na tem, da kreacija postane resničnost) zasije Sonce …

Siddharta – Na soncu

Jaz ne morem več v temi živet.

Jaz bi hodil na soncu, jaz bi hotel tebe imet.
Zdaj ne rabim več ostalih stvari,
samo še svoje sanje in človeka kot si ti.

Mislim, da sem videl že ogromno lepih slik,
a podvomil sem vase, nehalo tresti mi je kosti.
Zdaj počivam na otoku in si zidam gradove,
v njih srečo lovim.

Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce.
Jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce.

Kot da bi videl svojo dramo vnaprej,
iz nje sem brisal žalost in dodajal svoj nasmeh.
Vsako dušo, ki me gleda v oči,
sem povabil zraven, naj še ona to doživi.

Preden svoj obraz v solze potopim,
zlate solze sreče preden od dobrega znorim.
Rad bi videl, da še ti greš z nami,
skupaj bomo videli, kaj pomeni adrenalin.

Ker ne verjamem v telo,
rad bi te videl v srce …

Oneya

Ljubiteljica živali in narave, raziskovalka življenja, po izobrazbi sociologinja kulture in prof. slovenščine. Zanimajo me vse ravni bivanja, od fizičnega tlačenja Zemlje, pa vse do metafizičnih obiskov paralelnih svetov ... http://oneya.eu/

You may also like...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:wacko: 
:yahoo: 
B-) 
:heart: 
:rose: 
:-) 
:whistle: 
:yes: 
:cry: 
:mail: 
:-( 
:unsure: 
;-)